Epir (Ípeiros [ípiros], grško, ‘kopno’), pokrajina ob grško-albanski meji (9203 km2, 330.000 preb.), večidel goli, zakraseli gorski grebeni, pogozdeni v Pindosu; spušča se proti Jonskemu morju, obala ima le malo pristanišč; najvišji vrh Smólikas, 2637 m; središče Janina v plodni kotlini; le v kraških kotlinah in dolinah poljedelstvo, orehi, kostanji, drugod ovčereja.
Zgodovina: v antiki so ga imeli prvotno za negrškega (Makedoncem in Ilirom sorodni prebivalci), grška kraljevska hiša Mološanov (Olimpija, Pir) do 232, poleg tega še epirska plemenska zveza (ok. 330–146); od 148 pod rimsko upravo. V srednjem veku od 1204 samostojna bizantinska kneževina (»despotovina Epir«), v 14./15. st. deloma pod Orziniji iz Kefalenije, v 15. st. turški, osrednji predel od 1913 grški. Epir je bil v obeh svetovnih vojnah prizorišče vojaških spopadov, po 1945 dolgoletne državljanske vojne.
Dostopnost