organizem [grško], živo bitje kot enota in celota.
Kratek pregled: organizem S pojmom zgradba organizma označimo razvrstitev posameznih organskih sistemov glede na enake funkcionalne enote: tako lahko skoraj nepregledno množico različnih živalskih oblik uvrstimo le v nekaj glavnih tipov, ki imajo enako shemo zgradbe organizma in praviloma pripadajo isti razvojni črti. Pomemben znak različnih telesnih ustrojev je simetrija telesa. Le redke oblike je nimajo, npr. amebe, preprosti enoceličarji iz razreda korenonožcev (protozoji). Drugi imajo zvezdasto ali radiarno simetrijo, npr. meduze, ki sodijo k ožigalkarjem iz rodu mehovcev (Coelentherata). Večina vseh živali ima bilateralno ali dvobočno simetrijo, npr. vrtinčarji iz razreda nečlenarjev (Plathelminthes). Med bilateralnimi oblikami je spet več telesnih zgradb. Dva primera: kobilice, ki spadajo k členonožcem (Arthropoda), imajo razvito zunanje ogrodje, mišičje leži znotraj, črevesje je nad živčevjem; ribe in hladnokrvni vretenčarji (Vertebrata) imajo notranje ogrodje, mišičje je obrnjeno navzven in ne spada neposredno k okostju, črevesje leži pod živčevjem. Filogenetski razvoj gibalnega aparata od plazilca do sesalca kaže, da je bil trup prvotno razpet med široko razkrečenimi nogami, hrbtenica pa se je vila bočno. Z razvojem gibalnega aparata so se udi iztegnili in se pomaknili pod trup. Pri tem se je laket zasukala nazaj, dlan pa naprej: to je samodejno vodilo h križanju obeh podlahtnic. Koleno in stopalo sta se obrnila naprej, to je omogočilo potek obeh golenic vzporedno ene ob drugi. Močan ramenski obroč je v veliki meri zakrnel, medenica pa se je le malo spremenila. Hrbtenica se je ukrivila od zgoraj navzdol. Vrat se je podaljšal in postal gibčnejši. Vse te spremembe ponazarjajo razvoj od faze plazenja do hoje. Zgradba hrbtenice štirinožnega sesalca je podobna loku in tetivi: dvojno usločena hrbtenica zaradi teže glave oz. telesa teži k izravnavanju, ki pa ga preprečuje napetost kit in mišičja v zatilju in trebušni steni. S tem se v vzdolžnem položaju hrbtenice ustvari pritisk, ki ga v veliki meri prestrežejo medvretenčne ploščice. Hrbtenica deluje kot elastična palica. Zgradba človeškega telesa se ujema s splošnim telesnim ustrojem sesalcev. S premikom telesne osi iz prvotne vodoravne lege v navpično so se pri človeku pojavile nekatere pomanjkljivosti, ki veljajo za šibke točke njegovega anatomskega ustroja. Tako se zaradi prožnosti nesorazmerno zvečuje tlačna obremenitev v hrbtenici. Zlahka se pojavijo zgodnja izraba in poškodbe medvretenčnih ploščic. Trebušna stena, zlasti dimeljski predel, je zaradi pokončne drže bolj napeta in izpostavljena večjim obremenitvam kot pri drugih sesalcih; možna posledica je dimeljska kila. Tudi kolčni, kolenski in skočni sklep se pogosto zgodaj obrabijo in so v primerjavi z drugimi sesalci bolj izpostavljeni poškodbam, saj prilagajanje na življenje dvonožcev še ni popolnoma končano. Telesna zgradba vseh ljudi je v bistvu enaka, vendarle lahko razlikujemo nekaj konstitucijskih tipov. Tipologija, kot to vedo označujemo, ima pomembno mesto tudi v medicini, saj je za posamezne konstitucijske tipe značilen tudi določen način vedenja in nagnjenost k nekaterim boleznim. Trije glavni tipi postave so: čokat ali pikničen tip; atletski tip; droben, visokorasel ali leptosomen tip. Poleg zunanje oblike telesa in gibal kažejo tipične značilnosti telesne zgradbe sesalcev tudi notranji organi človeškega telesa. Tako oblika kot lega srca, pljuč, prepone, jeter, želodca, tankega črevesa in debelega črevesa ustrezajo vzorcu sesalcev. Sem sodijo tudi vse druge značilnosti, po katerih se sesalci razlikujejo od drugih vretenčarjev, npr. koža z različnimi žlezami, mlečne žleze, brezjedrne krvne celice, enodelna spodnja čeljust, tri slušne koščice, dobro razvita skorja velikih možganov idr. Avtor Milan Klima
Dostopnost