pragmatizem [grško pragma, ‘delovanje’], filozofska, spoznavnoteoretska in znanstvenometodološka smer (zlasti v ZDA), ki jo je utemeljil Ch. S. Peirce; za pragmatizem sta pojma resnice in vrednosti enakovredna glede na delovanje, uporabnost in koristnost ter imata svoj pomen le v praktičnem človekovem prizadevanju za boljše življenje. (Na podobna pojmovanja naletimo v evropskem mišljenju 19. st. pri E. Machu, F. Nietzscheju in H. Vaihingerju.) – Glavni predstavniki pragmatizma so: W. James, F. C. S. Schiller in J. Dewey (instrumentalizem). Za pragmatizem je značilno zanikanje vsakršne metafizike in zagovarjanje relativizma in pluralizma, na področju etike in politike pa socialnoevdajmonistična prizadevanja (največja možna blaginja za vse). Kulturološke ideje je mdr. zagovarjal tudi G. H. Mead.