solunska fronta (makedonska fronta), zavezniška fronta proti centralnim silam na Balkanu v prvi svetovni vojni; vzpostavljena po britanskem porazu na fronti pri Galipoliju (25.4.1915–8.1.1916; zamislil si jo je bil W. Churchill) ter po zasedbi Črne gore, s. dela Albanije in Srbije (z Makedonijo) v začetku 1916; nemške in bolgarske sile so tedaj prodrle do grške meje, tam pa so se ustavile. Že 5.10.1915 sta se francoska in britanska vojska izkrcali v Solunu, od marca do maja 1916 so s Krfa prišli tudi Srbi. Hudi boji v ofenzivi so potekali avgusta–novembra 1916, nato pa je zavladalo relativno zatišje. Junija 1918 je vrhovno zavezniško poveljstvo prevzel francoski general Franchet ďEsperey; solunska fronta se je tedaj raztezala od Valone, Ohridskega in Prespanskega jezera do Kajmakčalana, Belasice in Orfanskega zaliva. 15.9.1918 je srbska armada z dvema francoskima divizijama prebila bolgarsko obrambo, 29.9. je zasedla Skopje, 30.9. je Bolgarija podpisala premirje z zavezniki, 1.11. pa je bil osvobojen Beograd; vse to je pripomoglo k hitrejšemu koncu prve svetovne vojne. Na solunski fronti se je na vsaki strani bojevalo ok. 600.000 vojakov (na zavezniški strani poleg britanskih, francoskih, italijanskih in srbskih čet do 1917 tudi Rusi in od junija 1917 Grki; med jugoslovanskimi prostovoljci je bilo tudi precej Slovencev).
Dostopnost