nauk o barvah, skupek spoznanj o naravi barv, njihovih medsebojnih zvezah in delovanju na človeka. Barve razvršča po tehle načinih: 1. fizikalna merila, kot npr. spekter in valovna dolžina najmočnejše sestavine, načini mešanja barv (aditivni ali subtraktivni); 2. fiziološki vidiki: a) dojemanje barv: delitev na nepisane (nekromatične) črno-bele (bela–siva–črna) in pisane (kromatične) barve; na kompenzacijske barve, ki se z aditivnim seštevanjem med seboj kompenzirajo v nekromatične barve; na komplementarne barve, ki se zlijejo v belo barvo; na kontrastne barve, pri katerih je občutek različnosti največji; na psihologiji protibarve. H. L. F. von Helmholtz je postavil teorijo treh barv, J. Hering teorijo štirih barv, J. Kries pa teorijo barvnih območij; b) teorija gledanja barv skupaj s patološkimi pojavi (barvna slepota, nočna slepota); o procesih v mrežnici so mdr. pisali A. Schopenhauer, Ladd-Franklin, Weigert, Lasareff idr.; c) za vidni dražljaj še zdaj veljajo Helmholtzevi izrazi: barvni ton, nasičenje in svetlost (jakost ali intenziteta). Njihova sistematična ureditev v barvno metriko je cilj vseh barvnih tabel, barvnih križev in prostorsko urejenih barvnih teles. Sem sodi tudi kolorimetrija, ki s posebnimi merskimi aparati (heterokromatska fotometrija, aparati za barvno osvetlitev) skuša razvrstiti barvne vtise. Te meritve so pomembne za barvno fotografijo, barvno televizijo, barvni tisk, barvno reprodukcijo in barvno stalnost oz. odstopanje (toleranco) pri barvah barvil, tekstila, umetnih mas, usnja idr. Sistematsko urejene barve predstavljajo barvna krogla Ph. O. Rungeja, barvni oktaeder H. Ebbinghausa (1902), barvni križ oz. dvojni kegelj W. Ostwalda (1918–20), ki je uredil barvne tone z belimi in črnimi deleži v 24 ali 48 sektorjev (stopenj), barvna telesa A. Bernaysa (1937), petkotnik barvnega mešanja H. Frielinga (1939) in kockasto barvno telo Hickethiera (1952); 3. vpliv barv na človekovo duševnost raziskuje psihologija barv. Išče zveze med barvnimi vtisi in fizikalnimi lastnostmi barvnega dražljaja ter med dojemanjem barv in drugimi psihološkimi procesi. J. W. von Goethe je zbral množico lastnih in tujih opazovanj o barvah, ki široko zajemajo znanje njegove dobe. Njegovo nasprotovanje Newtonu je posledica razl. pristopov. Newton je kot fizik izhajal iz merjenj in matematičnih formulacij, za Goetheja pa je bil najpomembnejši (transcendentni) čutni vtis. Tako Goethejeva kakor Newtonova teorija imata za nauk o barvah le omejeno vrednost.
Dostopnost