skandinavska umetnost, umetnost skandinavskih dežel Danske, Norveške in Švedske; predkrščansko obdobje: germanska umetnost, katere ornamentika živi še v umetnosti Vikingov (800–1100), npr. najdba Oseberg; v srednjem veku sledila navezava na evropsko umetniško dogajanje.
Danska V romanskih cerkvah je opaziti nemške (porenske) vplive (stolnica v Ribeju), v gotiki prevzem severnonemškega gotskega opečnega stavbarstva (stolnica v Århusu, cerkev sv. Knuda v Odenseju); stenske slike. Kiparstvo je postalo pomembnejše šele v pozni gotiki z vplivom Lübecka (B. Notke) in z neposrednim uvozom (rezljani oltarji). V renesansi so na Danskem delovali nemški in nizozemski mojstri (Stenhus v Ålborgu, borza v Københavnu), v baroku konec 17. st. so ob delovanju Francozov in Nemcev (N. Tessin mlajši) nastali obsežni grajski kompleksi (Kristianborg in Amalienborg v Københavnu). Šele v neoklasicizmu konec 18. st. je nastajala tudi samobitna danska umetnost; v arhitekturi K. F. Harsdorff, v slikarstvu J. Juel, v kiparstvu B. Thorvaldsen. Na prehodu v 20. st. je opazna vrnitev k nacionalnemu izročilu: cerkvene monumentalne slike J. F. Skovgaarda, cerkev Grundtvig v Københavnu P. von Jensen-Klinta (1853–1930). V sodobnem likovnem ustvarjanju je posebnega pomena umetnoobrtno snovanje (pohištvo, kovina) in vzorne stanovanjske stavbe.
Norveška Romansko in gotsko kamnito stavbarstvo (stolnici v Stavangerju in Trondheimu) se je razvijalo pod angleškim vplivom; norveški samobitni dosežek so lesene (»sošne« ali »jamborne«) cerkve z okrasjem, ki je po slogu blizu vikinškemu. Sakralno kiparstvo in slikarstvo sta bila odvisna od Anglije ali pa so pod vplivom Hanze v deželo prihajali umetniški predmeti iz Lübecka in Nizozemske. 16.–18. st. je bila skoraj le domača ljudska umetnost nosilka samobitnega umetnostnega razvoja. Razvoj arhitekture je bil v 19. st. podoben kot v drugih evropskih deželah. Kiparstvo je bilo odvisno od nemških in francoskih pobud; pomembni slikarji, kot J. Ch. C. Dahl in Ch. V. Eckersberg, so študirali in delali v Nemčiji in Franciji; Eckersbergovi učenci, predvsem Ch. Købke, pa so dajali krajinarstvu in portretnemu slikarstvu svoje odločilne pobude. Na prehodu v 20. st. se je začelo razvijati samobitno umetniško snovanje: v slikarstvu E. Munch, v kiparstvu G. Vigeland.
Švedska Romanske cerkvene stavbe so nastajale v duhu nemške, angleške in francoske umetnosti (stolnica v Lundu), masivne granitne stavbe, centralne cerkve in dvoranske cerkve (Gotlandija) po vestfalskem zgledu. Skromnejše gotske cerkve so gradili deloma tuji stavbarji (stolnica v Linköpingu). Kiparstvo je obvladoval nemški vpliv kot nasledek stvaritev, pripeljanih od drugod (npr. rezljanih oltarjev), ali delovanja mojstrov iz Lübecka (B. Notke). Za renesanso so pomembni predvsem gradovi (Gripsholm, Kalmar), ki so jih postavili nemški ali nizozemski stavbarji. Po tridesetletni vojni so nemški in francoski arhitekti oblikovali zelo strogo baročno grajsko arhitekturo (npr. Drottningholm in grad v Stockholmu). V 19. st. je sledil v arhitekturi podoben razvoj kot v drugih evropskih deželah; vodilna predstavnika romantičnega slikarstva in neoklasicističnega kiparstva sta bila C. J. Fahlcrantz (1774–1861) in J. T. von Sergel. Slikarji so na prehodu v 20. st. študirali večinoma v Nemčiji in Parizu, vendar se niso odrekli svojim nacionalnim posebnostim (A. Zorn); v kiparstvu pa je ob izraziti samobitnosti vendarle opaziti tudi francoske vplive (C. Milles). v arhitekturi je nato sledilo navezovanje na domače izročilo (nova mestna hiša v Stockholmu, delo C. Westmanna, 1866–1936) in pozneje prehod k funkcionalizmu (E. G. Asplund), v katerem je po 1945 opaziti tudi poudarjeno socialno prvino. V 50. letih je skupina Cobra z A. Jornom pomembno vplivala na evropsko umetnost; na Švedskem pa je pomembna ves čas v domači tradiciji zakoreninjena umetna obrt. V novejšem času je pomembna figura skandinavske umetnosti, ki je nov zamah dobila v 90. letih 20. st., Danec P. Kirkeby.
Dostopnost