kmečka hiša, bivalno poslopje na kmetiji, ki je prilagojeno življenju in potrebam kmetije; na obliko kmečke hiše vplivajo relief, podnebje in razpoložljivi gradbeni material. Po konstrukciji razlikujemo strešno gradnjo (strešna in nosilna konstrukcija sta združeni) in stensko gradnjo (z nosilnimi stenami, npr. brunarica). V srednji Evropi prevladujejo hiše, grajene na spah, v s. Evropi in s. Aziji kladna konstrukcija, v romanskih deželah in Mali Aziji zidava iz kamna, ob spodnjem toku Donave in vse do j. Rusije zidava iz ilovice. V novejšem času se kmečka hiša naglo spreminja, predvsem se prilagaja zahtevam prebivalstva po večji funkcionalnosti. Za hišo na Slovenskem domnevajo, da je bila prvotno enocelična zgradba s kuriščem oz. ognjiščem. 2.–8. st. so bili znani trije ali štirje načini gradnje (kamnita hiša, hiša iz lesenih brun, hiša, butana z ilovico, predalčna hiša). Do 20. st. so po gradivu, načinu graditve, razporeditvi in namembnosti prostorov prevladovale kmečke hiše, značilne za tri ali štiri osnovne pokrajinske tipe ljudske arhitekture (t. i. alpska, sredozemska, panonska in osrednjeslovenska kmečka hiša) in njihove podtipe (npr. bovška, škofjeloško-cerkljanska kmečka hiša). Značilnosti uglednejših in premožnejših domačij iz druge polovice 19. st. so obveljale kot stereotipna podoba pokrajinskih različic kmečkih hiš, ki pa zaobsežejo tudi manjše in skromneje oblikovane stavbe. Za kmečko hišo do 20. st., ko se začnejo pokrajinske značilnosti izgubljati, je bistveno, da je prilagojena zemljišču in podnebnim razmeram, da odseva razpoložljive naravne vire (gradivo), gospodarske dejavnosti, življenjske potrebe in premoženjske razmere njenih prebivalcev. Takšna povezanost med naravnim okoljem in kulturo je v sodobni kmečki hiši manj očitna.
Dostopnost