pohištvo, oprema stanovanjskih in delovnih prostorov, predvsem za uporabne in reprezentativne namene. Razvoj in oblike razl. tipov pohištva so bile odvisne ob življenjskih in stanovanjskih navad posameznih ljudstev. Stilno pohištvo ustreza posameznim slogovnim obdobjem. Iz antike so ohranjeni primeri pohištva s temeljnimi oblikami (stol, postelja, skrinja), izdelani iz lesa, brona in kamna; šele evropski srednji vek jim je dodal omaro. Že gotika je na pohištvo prenesla tudi stavbno ornamentiko, renesansa pa je oblikovanje pohištva podredila oblikam iz stavbarstva. Barok je prinesel novosti pri omarnem in miznem pohištvu, razvil blazinjeno pohištvo in nadvse bogato dekoracijo. Za régence so značilne preprostejše linije. Rokoko je razvil igrive različice uporabnega pohištva. Nato je Th. Chippendale s svojim preprostim, praktičnim pohištvom močno vplival na vso celino. Direktorij in neposredno za njim empir sta prinesla izrazite težnje po starih vzorcih pri izdelavi pohištva. Pod vplivom meščanskega angleškega pohištva je bidermajer poenostavljal oblike pohištva. Po mešanici slogov in posnemanjih v 19. st. so se šele v fin de sièclu pojavile nove oblike pohištva. Na podlagi načel Bauhausa, ustanovljenega 1919, se je razvila stvarnost zdajšnjega pohištva, ki temelji v iskanju novih oblik in materialov. Pri islamskih ljudstvih je bilo in je stanovanje v veliki meri urejeno s tekstilno opremo, redko pohištvo (mizice, majhne skrinje) je okrašeno z ornamentalnimi intarzijami. Največja odlika in najbolj izstopajoča posebnost pohištva na Kitajskem in Japonskem je ustvarjanje v laku (umetnost v laku).
Dostopnost