fotografija [grško, ‘svetlopis’], slika, ki nastane z optično preslikavo predmeta na snov, občutljivo za svetlobo; to s kemijskimi postopki utrdijo, navadno na papirnati podlagi (pozitiv) ali na prozornem filmu (diapozitiv); tudi smer upodabljajoče umetnosti. Pri izdelavi črno-bele fotografije najprej izdelajo negativ, nato pa kopiranjupozitiv. Posnetek s fotoaparatom nastaja v več stopnjah: a) izbira želenega izreza slike; b) nastavitev ostrine slike (upoštevanje globine ostrine); c) osvetlitev (nastavitev zaslonke in določitev trajanja osvetljevanja) mora biti prilagojena svetlobnim razmeram (svetlomer) in občutljivosti fotografskega filma. Optični sistem fotografskega objektiva za kratek čas preslika sliko predmeta na film, nameščen na hrbtni strani fotografskega aparata. V tanki, za svetlobo občutljivi emulziji na filmu (ali stekleni plošči), nastane s fotolizo (fotokemija) nevidna (latentna) slika. V fotografski temnici se slika v razvijalcu razvije v negativno sliko. Po končanem razvijanju se pri fiksiranju izločijo neosvetljeni deli emulzije, zato film ni več občutljiv za svetlobo. Negativ se po temeljitem spiranju in sušenju utrdi in postane odporen proti mehanskim dejavnikom in svetlobi. Negativ se v temnici pri šibki rdečkasti svetlobi s povečevalnikom preslika na fotografski papir, film ali ploščo. Pri tem se lahko določita povečava in izrez slike. Po razvijanju, fiksiranju, spiranju in sušenju nastane pozitivna slika; to je mogoče z razl. postopki (npr. toniranje, slabljenje, ojačenje) še obdelati, posebne učinke pa je mogoče doseči z obdelavo med razvijanjem (solarizacija, spreminjanje kontrasta, maskiranje delov slike). Pri kontaktnem kopiranju položijo negativ neposredno na fotografski papir in jo za kratek čas osvetlijo z difuzno svetlobo. Tako nastala slika je enako velika kot negativ. Podobno poteka izdelava fotograma; pri tem predmet (npr. drevesni list, manjši predmeti z zanimivo obliko) postavijo na fotografski papir in osvetlijo; na črni podlagi razvitega papirja ostane belo polje z obliko predmeta. Občutljivost prvih emulzij za barve je bila omejena le na svetlobo krajših valovnih dolžin (približno od ultravijolične do modre). To pomanjkljivost je 1873 odpravil V. H. Vogel 1873 s senzibilizacijo emulzije, tj. z dodajanjem kemikalij, ki razširijo območje občutljivosti emulzije. Ortokromatska emulzija je občutljiva tudi za rumeno svetlobo, pankromatska pa poleg tega tudi za rdečo. Ortopankromatska emulzija je nekoliko manj občutljiva za rdečo svetlobo, preostale pa sprejema približno tako, kot jih občuti človeško oko. Superpankromatska emulzija zaznava tudi temnordečo svetlobo in je primerna za snemanje pri šibki ali umetni svetlobi. Specialne emulzije zaznavajo izbran del valovnih dolžin; z njimi so občutljivosti fotografske plasti razširili na območje od sevanja γ do infrardeče svetlobe (0,0001–1200 nm). Splošna občutljivost (tj. občutljivost za vpadlo svetlobno energijo), ki jo opisujejo z razl. normami (DIN, ASA, GOST in novejša ISO), se je od Daguerrovih časov povečala za pribl. 125.000-krat. Poleg tega se je močno zmanjšala zrnatost – od te je namreč odvisna ločljivost pri fotografskem materialu. Posebno področje fotografije je elektrofotografija; temelji na fotoelektričnih in elektrostatičnih pojavih. Namesto za svetlobo občutljive filmske emulzije uporablja polprevodniško plast, ki v temi zelo slabo prevaja električni tok, ob osvetlitvi pa se njena prevodnost poveča za več velikostnih razredov. To lastnost izkoriščajo kopirni stroji (kserografija), poleg tega pa omogoča tudi reproduciranje barvnih slik; kakovost je tako dobra, da jo komajda razlikujejo od izvirnika.
Zgodovina Optične principe preslikave je poznal že Aristotel, arabski učenjak Alhazen pa je v 10. st. opisal camero obscuro. Kemijske osnove temeljijo na poskusu, s katerim je nemški profesor I. J. Schulze 1725 dokazal občutljivost srebrovih soli za svetlobo. Francoski izumitelj J. N. Niepce je 1822 posnel prvo znano fotografijo, in sicer na asfalt, L. J. M. Daguerre je v Franciji razvil postopek slikanja na ploščo, prevlečeno s slojem srebrovega halogenida (dagerotipija). W. H. F. Talbot je v Angliji 1839 predložil postopek za izdelavo prozornih negativov; s tem posnetkom je mogoče fotografski posnetek (negativ) neštetokrat razmnožiti (talbotipija). Britanski kemik R. Bingham je 1850 za svetlobo občutljivo snov zmešal s kolodijem, mokro nanesel na stekleno ploščo in posušil (mokri postopek). Postopek je izboljšal F. S. Archer (1851). Izdelal je emulzijo iz joda, srebra in kolodija. Slovenec Janez Puhar je iznašel sliko na steklu 1841, patentiral pa šele 1851. Th. A. Edison, G. Eastman idr. so ok. 1900 za nosilni sloj uporabili tanko folijo prozornega celuloida. Tako izdelan fotografski film je omogočil razvoj majhnih prenosnih kamer in kinematografije. Ime fotografija je vpeljal J. F. W. Herschel.
Dostopnost