zen budizem, smer mahajane, ki se je pojavila v 7. st. na Kitajskem; namesto branja spisov in udeleževanja obredov je kot odrešilno pot predpisovala notranjo izkušnjo (zen). Na Japonskem so se od petih kitajskih šol uveljavile tri: sekta Rinzai, ki jo je 1191 ustanovil menih Eisai (1141–1215), na novo oživil pa Hakuin (1683–1768); priljubljena je bila predvsem med vojaškim plemstvom (samuraji), gojila je zlasti vaje v koanih; ok. 2,5 mln. pripadnikov. Sekta Soto, ki jo je 1227 ustanovil Dogen (1200–1253), za širjenje njenega vpliva pa je zaslužen Keizan (1268–1325), poudarja pomen zazena; ok. 7 mln. pripadnikov. Sekta Obaku, ki jo je utemeljil kitajski mojster Yin-yüan (japonsko Ingen, 1529–1673) in ki zen povezuje z vero v Amido, je najbolj od vseh ohranila kitajske značilnosti. Vse sekte imajo danes poleg samostanov in templjev še svoje šole in socialne ustanove. V zen budizmu k meniškemu življenju spada tudi telesno delo.
Dostopnost