Saška (Sachsen [záksən]), nemška zvezna dežela, meji na zvezne dežele Turingija, Saška-Anhalt, Brandenburg, na Poljsko in Češko, 18.413 km2, 4,4 mln. preb., glavno mesto Dresden. Le na S še manjši del Severnonemškega nižavja, drugje hribovje, ki se proti J postopoma dviga, na Z prek Leipziškega zatoka v Češko rudogorje (Fichtelberg, 1214 m), na V prek Gornje Lužice in Lužiškega hribovja v Lužiško gorovje; med obema Elbsandsteingebirge s slikovito pokrajino Saška Švica. Največje reke, ki tečejo na S oz. SZ, so Laba, Mulde, Weiße Elster, Pleiße, Lužiška Nisa. Na obrobju hribovja na rodovitnih ilovnatih prsteh in puhlici pas intenzivnega kmetijstva (žito, sladkorna pesa), na prehodu v Severnonemško nižavje intenzivno sadjarstvo in zelenjadarstvo, med Dresdnom in Meißnom vinogradništvo; pomembna nahajališča rjavega premoga; dobro razvita industrija, predvsem strojna, avtomobilska, elektroindustrija, poleg te še izdelovanje igrač, porcelana. Večja središča: Leipzig, Dresden, Chemnitz.
Zgodovina: zgodovinsko jedro vojvodine, volilne kneževine in svobodne države Saška je Meißenska marka, nastala na zasedenem slovanskem ozemlju okrog gradu Meißen, ki ga je zgradil kralj Henrik I., ko se je po smrti mejnega grofa Gera 965 začela delitev njegove posesti. 1089 je cesar Henrik IV. podelil marko Wettincem; ok. 1200 temelji wettinske države, v 13. st. širitev. Zaradi razdora v rodbini Wettincev sta si ozemlje prilastila kralja Adolf Nassavski in Albert I., a si ga je v začetku 14. st. mejni grof Friderik Drzni spet pridobil. Po izumrtju knežje rodbine Askanijcev je Friderik I. Bojeviti za zasluge v husitskih vojnah (husiti) 1423 dobil vojvodino Saško-Wittenberg in volilni naslov. Ime Saška se od takrat uporablja za vse wettinske posesti, gospodarsko pomembne zaradi rudnikov srebra v Češkem rudogorju. Med reformacijo je bila Saška v središču evropskih interesov. Volilni knez Friderik III. Modri je varoval Luthra. Volilni knez Ivan Stanovitni (1525–32) je zasnoval prvo luteransko deželno Cerkev in 1531 z deželnim grofom Filipom I. Velikodušnim in protestantskimi državnimi stanovi sklenil šmalkaldensko zvezo. Vojvoda Jurij Bradati (1500–39) je nasprotoval reformaciji, dopustil jo je šele njegov brat in naslednik Henrik Pobožni (1539–41). Njegov sin Mavricij Saški (1541–53) se je v šmalkaldenski vojni kljub temu postavil na stran Karla V., po wittenberški kapitulaciji 1547 dobil volilni naslov in povečal ozemlje. Volilno državo Saška z glavnim mestom Dresden je združil volilni knez Avgust (1553–86). V tridesetletni vojni se je najprej (do 1629) borila na strani Habsburžanov, potem Švedov. Po praškem miru 1635 je dobila Lužico. 1697 je volilni knez Friderik Avgust I. (1694–1733) prestopil v katoliško vero in dobil poljsko krono, zaradi teženj po povečanju ozemlja se je zapletel v nordijsko vojno. Njegov sin Avgust II. (1733–63) je branil Poljsko v t. i. poljski nasledstveni vojni (1733–1735/38) pred Stanislavom I. Leszczyńskim. Saška je doživela kulturni razcvet med vladavino volilnih knezov. K blaginji dežele, opustošene v sedemletni vojni, je prispeval merkantilizem. V francoskih koalicijskih vojnah je bila Saška priključena k Prusiji. Po porazu pri Jeni 1806 je pristopila k Renski zvezi. Volilni knez si je nadel kraljevi naslov, od Napoleona je v povračilo za sz. del ozemlja dobil varšavsko vojvodino. Zaradi zavezništva z Napoleonom v osvobodilnih vojnah je s. polovica Saške pripadla Prusiji. 1849 dresdenska majska vstaja, zadušile so jo pruske enote. 1866 se je Saška obrnila proti Prusom, se bojevala na avstrijski strani in po avstrijsko-pruski vojni pristopila k Severnonemški zvezi. 9.11.1918 je bila razglašena republika. V naslednjih letih več socialističnih vstaj. Socialistično-komunistično koalicijsko vlado je k odstopu prisilila zvezna vojska. 1933 so oblast prevzeli nacisti. 1945–52 del sovjetskega zasedbenega območja, po 1952 del NDR. Od 1990 nemška zvezna dežela.
Dostopnost