televizija, sistem postopkov in naprav za prenos gibljivih slik na daljavo. Televizijski prenos sestavljajo osnovni sklopi: a) zajemanje slike (s snemalno kamero); poteka v studiu ali na terenu; b) obdelava slikovnega signala na mešalni mizi (mešanje razl. slik, dodajanje podnapisov, dosnemavanje zvoka); c) oddajanje signala (modulacija visokofrekvenčnega nihanja, ojačenje in oddaja prek antenskega ali kabelskega razdelilnega sistema ali pa televizijskega satelita); č) sprejem signala v televizijskem sprejemniku (demodulacija in razčlenjevanje signala); d) izrisovanje slike na slikovnem zaslonu sprejemnika.
Osnove Televizija izkorišča lastnost človekovega očesa, da se slika v njem za kratek čas (pribl. 50 ms) ohrani – slike, ki se izmenjujejo hitreje, se zlijejo v zvezno gibanje, pri počasnejši izmenjavi pa zaznamo utripanje. Sliko je tako mogoče razstaviti v električni (video) signal, tega pa lahko prenašamo po električnih žicah, optičnih vodnikih ali z elektromagnetnim valovanjem. Za čas zadrževanja posamezne slike na zaslonu sprejemnika so določili 40 ms; to pomeni, da se v sekundi preriše po 25 slik.
Črno-bela televizija Glavni del televizijskega sprejemnika je slikovna cev; na zadnjem delu ima elektronski top. Iz njega izvira ozek curek elektronov, ki zadeva v ploskev na sprednji strani zaslona. Ta je prevlečena s fluorescentno snovjo. Na mestu, kjer curek zadene zaslon, nastane majhna svetla pika. Njena svetlost je sorazmerna z jakostjo curka. Ob straneh slikovne cevi so nameščene odklonske tuljave, ki krmilijo pot curka. Tuljave lahko curek usmerijo proti poljubni točki na zaslonu. Slika nastane tako, da curek z veliko hitrostjo preletava površino zaslona: začne v zgornjem levem robu in se vodoravno giblje proti desnemu; ko ga doseže, preskoči na začetek naslednje (nižje ležeče) vrstice. Po koncu zadnje vrstice ponovno skoči na zgornji levi rob in začne risati novo sliko. Pot curka krmili videosignal. Nosi informacije o sestavi slike. Sestavljajo ga trije deli: a) vertikalni sinhronizacijski impulz odklonskim tuljavam ukaže, naj prestavijo curek v zgornji levi rob zaslona in tam nadaljujejo risanje slike; b) horizontalni sinhronizacijski impulz povzroči, da se izrisovanje začne na začetku (levem robu) nove vrstice; c) luminančni oz. svetlostni signal določa, kako svetla naj bo posamezna točka na zaslonu. Tonski signal teče hkrati s slikovnim signalom, a neodvisno od njega. S slikovnim ga združijo tako, da ga prestavijo na nosilno frekvenco, ki je dovolj oddaljena od frekvenc, ki jih pokriva slikovni signal. Oba signala združijo tik pred prenosom, v sprejemniku pa se takoj ločita in tečeta po neodvisnih poteh. Utripanje slike zmanjšajo tako, da sliko razdelijo na dve polsliki: najprej se izrišejo vse lihe vrstice, nato pa vse sode. Pri vsaki sliki prepotuje elektronski curek ok. 625 m dolgo pot, v sekundi torej (po 25 slikah) 15,6 km. Zaradi velike hitrosti spreminjanja signala pri risanju posameznih točk je potrebna dovolj velika širina frekvenčnega pasu (5–30 MHz pri razl. normah, v Sloveniji 7 MHz za VHF- in 8 MHz za UHF-prenos). Signale s tako visokimi frekvencami lahko prenašajo le z elektromagnetnimi valovanji zelo visokih frekvenc, tj. na območjih VHF in UHF ter z mikrovalovi. Ti se širijo (skoraj) premočrtno in se zelo malo uklanjajo. Njihove poti (med oddajno in sprejemno anteno) zato ne smejo zapirati ovire (npr. hribi, zgradbe ipd.). Oddajna antena mora biti nameščena kar najviše (npr. na hribu ali televizijskem stolpu). Na območjih, na katerih ni mogoče zagotoviti vidne povezave med oddajno in sprejemno anteno, uporabljajo relejni prenos ali repetitorje.
Barvna televizija Razvili so jo iz črno-bele; pri tem so pazili na kompatibilnost signalov, tj. da je barvne oddaje mogoče gledati s črno-belim sprejemnikom in obratno. Svetlostnemu (oz. luminančnemu) signalu je dodan barvni (oz. krominančni) signal. V slikovni cevi sprejemnika so namesto enega trije elektronski topovi. Oddajajo tri (približno vzporedne) elektronske curke. Na zaslonu so v (pikčastem ali črtastem) rastru nanesene tri vrste luminofornih snovi: ko nanje pade curek elektronov, ena zasveti rdeče (R za red), druga zeleno (G za green) in tretja modro (B za blue). Trojica barvnih točk na slikovnem zaslonu predstavlja osnovni slikovni element. S spreminjanjem razmerja med jakostjo elektronskih curkov lahko dosežejo, da ima svetloba, ki jo oddaja trojica (gledano od daleč), poljubno barvo (aditivno mešanje barv). Uveljavili so se trije sistemi za prenos barvnega signala (televizijski standardi): a) ameriški sistem NTSC (National Television System Commitee) so uvedli 1953. Pri njem za prenos barvnega odtenka in nasičenja barve uporabijo še eno visokofrekvenčno nihanje; prištejejo ga osnovnemu signalu. Z amplitudo tega nihanja prenašajo nasičenje, barvni odtenek pa s spreminjanjem njegove faze. V sprejemniku je zato potreben dodaten oscilator. Niha sinhrono z oscilatorjem v oddajniku. Sinhronost med obema oscilatorjema dosežejo s kratkotrajnim (10–12 nihajev) signalom (t. i. burst signal), ki nastopi po koncu horizontalnega sinhronizacijskega impulza. Burst signal vsili svojo frekvenco in fazo oscilatorju v sprejemniku oz. doseže, da oba nihata sinhrono. Pri določanju barvnega odtenka nato sprejemnik primerja fazo oscilatorja v sprejemniku s fazo prihajajočega signala. Po kratkem času se oscilator »razglasi« (oz. spremeni frekvenco in fazo), zato se barve na desnem delu zaslona nekoliko spremenijo. To odmikanje traja vse do prihoda naslednjega burst signala. Sistem NTSC uporablja za združevanje barvnega signala kvadratno modulacijo; b) v francosko govorečih državah in nekaterih vzhodnoevropskih državah so uvedli francoski sistem SECAM (Séquential en couleurs avec mémoires); c) nemški sistem PAL (Phase Alternating Line) se je razvil na osnovi sistema NTSC, le da so sicer nezaželeno spreminjanje barv odpravili s posebnim načinom korekcije: pri tem se v zakasnilnem vezju za kratek čas shrani signal posamezne vrstice, nato pa se uporabi pri risanju naslednje vrstice. Sistem PAL izmenoma spreminja fazo vsake druge vrstice.
Televizijska produkcija Snemanje je postopek, pri katerem televizijska kamera optično sliko spremeni v električni signal. Objektiv kamere vsebuje skupino leč. Leče sliko projicirajo na elektronsko napravo, občutljivo za svetlobo: pri starejših uporabljajo snemalne elektronke (npr. vidikon, ortikon), pri novejših pa pravokotno polje za svetlobo občutljivih polprevodniških elementov (CCD-tehnika). Elektronsko vezje v kameri proizvaja vse sinhronizacijske impulze, obdeluje slikovni in zvokovni signal; v končni stopnji (vrstična končna stopnja) jih spoji oz. pripravi za predvajanje na televizijskem sprejemniku ali zapis na magnetoskopski trak; ta je lahko v kameri ali magnetoskopu (oz. videorekorderju). Snemalec lahko na sliko vpliva z optičnimi posegi (npr. spreminjanje izreza slike s teleobjektivom, spreminjanje ostrine, zaslonke) in elektronskimi nastavitvami (npr. spreminjanje kontrasta, kompenziranje barve svetlobe). Televizijski studio je prostor, ki omogoča namestitev in premeščanje scenske opreme, reflektorjev, snemalnih kamer in mikrofonov. V njem snemajo dnevna poročila, okrogle mize, zabavne oddaje, dele televizijskih nadaljevank ipd. Dogajanje in slike, ki jih snemajo kamere, spremljajo v sobi za režijo. Pri tem lahko režiser oddaje sporoča snemalcem, kako naj posnamejo posamezni kader oz. kam naj usmerijo kamero. Pri neposrednem prenosu (live) sliko iz kamere neposredno oddajajo prek oddajne mreže. Pri posnetku sliko shranijo na magnetoskopski trak (nekdaj na filmski trak), nato pa jo v primernem trenutku predvajajo. V vmesnem času lahko oddajo ustrezno korigirajo, npr. opremijo z napisi, dodajo ali spremenijo zvok, mešajo z drugimi posnetki itd. Reportaže se navadno uporabljajo pri poročilih; novinarji na terenu zberejo slikovni material, nato pa ga ustrezno skrajšajo in opremijo s komentarji. Takšne oddaje navadno vključijo med dnevna poročila, ki potekajo živo. Televizijske hiše razl. držav so med seboj povezane z omrežjem relejnih postaj. Te postaje so med seboj oddaljene po 80 do 150 km. Signale med njimi prenašajo prek mikrovalov (decimetrski valovi). Za medcelinske povezave uporabljajo telekomunikacijske satelite. Takšne mreže omogočajo izmenjavo televizijskih programov, novic in športnih prenosov med državami, članicami televizijskih združenj (npr. Evrovizija v Evropi). Ob televiziji so razvili številne spremljajoče naprave: z videorekorderjem lahko s televizijskega sprejemnika posnamemo oddajo, kamkorder pa omogoča snemanje slike in reprodukcijo te na televizijskem sprejemniku. Število dosegljivih programov sta zelo povečali satelitska televizija in kabelska televizija. Uporabnost televizijskega sprejemnika je precej večja po uvedbi teleteksta. Pri tem v presledku med polslikama pošiljajo množico koristnih informacij (dnevne novice, informacije z borze, programi, vozni redi idr.).
Zgodovina S poskusi mehansko-električnega prenosa slik so se ukvarjali že ob koncu prejšnjega stoletja. Nemški izumitelj Paul Gottlieb Nipkow je 1884 patentiral prenos slike z vrtečim se kolutom z luknjicami (nipkovska plošča). Učinkovit način snemanja slike je omogočil šele ikonoskop. 1923 ga je izumil rusko-ameriški fizik V. K. Zvorikin. Razvoj elektronk in radia v obdobju po prvi svetovni vojni je zelo pospešil tudi razvoj televizije. S prvimi javnimi televizijskimi oddajami (na mehanski osnovi) so začeli 1927 v Veliki Britaniji in 1930 v ZDA. Poskusne in občasne televizijske oddaje so se začele po 1935 v ZDA, Nemčiji in Veliki Britaniji, redno pa so prvi oddajali 1939 v ZDA. Prve barvne televizijske prenose so uvedli 1951 v ZDA. V Sloveniji je izumitelj baron A. Codelli (ob pomoči koncerna Telefunken) 1928–30 razvil optično-elektromagnetni televizijski sistem in ga uveljavil kot patent v 11 državah. V. Šlebinger je 1930–33 na Hertzevem inštitutu v Berlinu prilagajal katodno cev potrebam televizijske tehnike in pridobil dva patenta. Poskusne javne oddaje so se v Sloveniji začele 1956, redni program pa je stekel 12.5.1957. Barvno tehniko so začeli uvajati 1962.
Dostopnost