Kocbek, Edvard, slovenski pesnik, pripovednik, esejist, prevajalec, *27.9.1904 Sveti Jurij ob Ščavnici, †3.11.1981 Ljubljana; opustil študij teologije, študiral romanistiko, gimnazijski profesor. Pogled na svet si je oblikoval ob krščanskem ekistencializmu in personalizmu in ga aktiviral v prenovitvenem katoliškem gibanju Križarji. Po kritiki klerofašizma v eseju Premišljevanje o Španiji (1937) se je napredna katoliška inteligenca zbrala ob Kocbekovi deklerikalizirani reviji Dejanje (1938–41). Kot predstavnik krščanskih socialistov v vodstvu OF, po vojni minister v zvezni vladi in podpredsednik prezidija skupščine Ljudske republike Slovenije. Izid eksistencialističnih novel z motivi etičnega odločanja Strah in pogum (1951) je oblast izrabila za obračun, ki so mu sledili Kocbekov umik iz politike, upokojitev in prisilni molk. Poslej živel kot strogo nadzorovani svobodni književnik. – Umetniško pot začel s poznosimbolistično in ekspresionistično poezijo in meditativno potopisno prozo, dozorel z zbirko Zemlja (1934), ki v razvezanih verzih skozi ruralno motiviko sega v metafizično. V zbirkah Groza (1963; 1964 Prešernova nagrada) in Pentagram (1977) partizanska doživetja postavil ob nadrealistične podobe sodobnega tujstva. V družbenokritičnem Poročilu (1969) ter izpovedno-refleksivnih Žerjavica (1974) in Nevesta v črnem (1977) razširil paradoksna spoznanja o bivanjskem smislu, veri in moči poezije. Medvojni dnevniki Tovarišija (1949) in Listina (1967) so pričevanje izjemnega opazovalca in misleca v odločilni zgodovinski preskušnji. V vrh slovenske esejistike sodijo Svoboda in nujnost (1974) ter študije o modernih krščanskih mislecih Sodobni misleci (1981). Postumno izhajajo Kocbekovi dnevniki, ki jih je pisal od študentskih let naprej.
Dostopnost