ameriška umetnost, v širšem pomenu označitev za vsa umetniška obdobja v Severni, Srednji in Južni Ameriki (staroameriška umetnost), v ožjem pomenu samo označitev za umetnost Združenih držav Amerike.
Arhitektura Do neodvisnosti ZDA so prevladovale oblike, ki so izvirale iz matičnih dežel priseljencev in so jih v Ameriki prenesli v preprostejše oblike t. i. kolonialnih slogov: v Novi Angliji angleške, v New Yorku holandske, na J in ob spodnjem toku Reke svetega Lovrenca francoske, na JV in JZ španske slogovne prvine. Le malo je ohranjenega (State House v Philaldelphii, 1773). Od začetka 19. st. je nastajal, zlasti pod vplivom Th. Jeffersona, neoklasicistični reprezentančni slog (Kapitol v Washingtonu, 1793–1867), ta še zdaj vpliva na slog javnih stavb (federal style). Veliki dosežek severnoameriškega stavbarstva so nebotičniki, v katerih se odražajo tehnične možnosti novih gradiv in funkcionalna gradnja, ki ustreza industrijski dobi (L. H. Sullivan; F. L. Wright). Pomemben vpliv na stavbarstvo je imel Bauhaus, katerega arhitekti (W. Gropius, L. Mies van der Rohe) so poleg A. Aalta in R. J. Neutra dali severnoameriški arhitekturi nove pobude; vodili so od treznega konstruktivizma k dinamizaciji stavbne konstrukcije in k premeni naziranja o statičnosti (R. B. Fuller, H. Stubbins). Trenutno sta opazni dve glavni smeri moderne arhitekture, merodajni po vsem svetu: postmoderna in izumetničene modifikacije klasične moderne. 1979 je Charles William Moore zasnoval Piazzo d'Italia v New Orleansu, s svojimi kulisastimi členi je zgledni primer postmodernega urbanizma. Ph. Johnson je 1980 v stavbi American Telephone and Telegraph Headquarters v New Yorku uresničil najbolj zgodnji primer postmoderne monumentalne zgradbe, I. M. Pei s svojimi svetlimi kubičnimi stavbami (npr. National Gallery v Washingtonu, 1978) ostaja zvest klasični moderni, F. O. Gehry pa velja za glavnega predstavnika dekonstruktivistične arhitekture.
Slikarstvo Dolgo je bilo brez pomembnejše usmeritve. Številni slikarji so odhajali v Evropo (B. West, 1737–1820, J. S. Cosley, 1737–1815). Do secesijske vojne je za ameriške slike značilna naivna preprostost, zlasti opazna v delih laikov; njihova tradicija se nadaljuje do zdaj. Krajine, prizori iz ljudskega življenja so bili od sredine 19. st. obravnavani kot samostojni sujeti, evropske pobude so bile ustvarjalno sprejete, po drugi strani pa sta imela J. S. Sargent in J. Whistler v Angliji pomembno vlogo. Samobitnost je značilna za za W. Homerja, Th. Eakensa, E. Hopperja, v poznejšem času so slogovno in usmerjevalno ustvarjalni številni mladi talenti, kot npr. Ben Shahn (1898–1969); abstraktni ekspresionizem, tašizem (J. Pollock) in action painting so se razvijali predvsem v ZDA, še veliko bolj pa pop art, resnična »umetnost« industrijske dobe, ki je umetniško prizorišče obvladoval v 60. letih. Novo videnje resničnosti je prinesel v 70. letih fotorealizem; v 80. letih 20. st. je postal New York prizorišče svetovnega umetniškega dogajanja. Sive stene na postajah podzemne železnice so izzivale slikarje: nastajale so velike abstraktne ali predmetne stenske slike – grafiti, naneseni s pršilci. Kmalu so prešli slikarji k platnom majhnega formata, primernim za prodajo: velemestna subkultura se levi v drago plačano galerijsko umetnino. Teme ostajajo strahote velemesta (Jane Dickson), a tudi igra povezujočih se ploskovnih oblik (K. Haring) ali singularna abstraktna znamenja (Scot Barofsky).
Plastika Dolgo so prevladovali evropski vplivi, ki so prispevali k dolgotrajni ohranitvi akademske zglajenosti; šele dela A. Calderja pomenijo samobiten ameriški prispevek. Vse večja redukcija oblike je vodila k minimalni umetnosti (R. Morris) in v smislu nadaljnjega razvoja idejne umetnosti, ki naj bi prispevala k širitvi zavesti, h krajinski umetnosti (W. de Maria, D. Oppenheim) ter z vključevanjem videotehnike k procesualni umetnosti in performansu; ambientalna umetnost v smislu novorealistične plastike vsebuje družbenokritično izpoved (E. Kienholz, G. Segal). K novejšim težnjam, ki znova poudarjajo dekorativne prvine, sodi pattern painting. Med postmoderne umetniške težnje sodijo geometrijska umetnost 80. let (neo-geo), ironično-cinična igra s kičem in predmetnostjo potrošniške družbe (J. Koons) ter umetnost, ki si prilašča dela drugih avtorjev (appropriation art, npr. M. Bidlo, S. Levine); močne socialnokritične težnje (H. Haacke) in feminizem (B. Kruger).
Dostopnost