Léros [lêros], grški otok, eden od Južnih Sporadov (provinca Dodekanez), s. od Kálymnosa, 54 km2, 7000 preb., pridelovanje sadja, zelenjave, oliv in vinogradništvo.
Zgodovina: pri kraju Parthenion (na SZ) naselbina iz 3. in 2. tl. pr. n. š., središče mikenske kulture na Lérosu pri kraju Kastro nad zalivom Alindosa (na SV). Prvotno najbrž karijski naseljenci, v začetku 1. tl. pr. n. š. Dorci (kot na Kálymnosu), od 7. st. Jonci (kot na Ikariji), od ok. 500 pr. n. š. in še v rimski dobi v posesti jonske celinske metropole Mileta; v 5. st. skupaj z njim v atiški pomorski zvezi; več miletskih stražnih stolpov iz obdobja helenizma; pri kraju Parthenion tempelj boginje Parthenos Iokallis, najbrž lokalne različice maloazijske Artemide, s katero je povezana zgodba o Meleagru. Antično središče z. od zdajšnjega mesta Agía Marina-Platanos (helenistične in rimske ruševine). V srednjem veku jo je 1087/88 dobil v dar Pátmos kot samostansko posest, od 13. st. pod zaščito frankovske vojvodine Naksos, 1310–1522 ivanovcev z Rodosa, 1523–1912 pod turško, nato italijansko oblastjo, 1947 pripadel Grčiji; v grški državljanski vojni (1945/46–1949) in med vojaško diktaturo (1967–74) kraj za internacije.
Dostopnost