cerkvena arhitektura, največji dosežek evropskega stavbarstva; vse do 18. st. ustvarjala vedno nove in izvirne rešitve – te so umetniški vrhunci slogovnega razvoja. 19. st. pri cerkveni arhitekturi pozna skoraj brez izjeme zgolj konvencionalna posnemanja historičnih slogov, predvsem gotskih spomenikov. V 20. st. po vsem svetu pod močnim vplivom sodobne tehnike znova nastajajo izvirne rešitve. Temeljne oblike: longitudinalne stavbe (bazilika, dvoranska in dvoranasta cerkev) kot osrednje stavbe (s krožnim tlorisom). Veliko longitudinalnih cerkva ima poleg glavne in stranskih ladij tudi prečno ladjo na v., včasih pa tudi na z. strani. Od romanike so oltar, apsida in kor (prezbiterij) na v. strani cerkve. Kor z glavnim oltarjem je povečini s korno pregrajo ali z lektorijem ločen od prostora za vernike s prižnico. Longitudinalne stavbe imajo enega ali več stolpov. Kapele, zakristija in preddverja so prilagojeni temeljni zasnovi. Centralne stavbe imajo več stranskih prostorov; ti obdajajo osrednji prostor, prekrit s kupolo. Posebej razviti posamezni tipi stavb so glavne in škofovske cerkve (stolnica). Cerkveni arhitekturi so določali svoja pravila tudi meniški redovi (npr. cistercijani).
Dostopnost