varčevanje (prihranki), odrekanje porabi dohodka. Razlikujemo varčevanje gospodinjstev, podjetniško varčevanje (samofinanciranje) in narodnogospodarsko varčevanje, prostovoljno in prisilno varčevanje, zasebno varčevanje in institucionalno varčevanje (naložbe na bančne in hranilne račune, v vrednostne papirje, namensko stanovanjsko varčevanje in varčevanje v obliki življenjskega zavarovanja). Subjektivni motivi za varčevanje so mdr. skrb za prihodnost, financiranje prihodnjih večjih izdatkov (namensko varčevanje), pridobitev donosov od obresti, pridobitev ugleda s kopičenjem premoženja. Z narodnogospodarskega stališča omogoča varčevanje investiranje (gospodarska rast) brez inflacijskih posledic. Preskromno varčevanje glede na investicijske namene sili ekonomske subjekte v zadolževanje, če pa varčevanje preraste pripravljenost za investiranje, je lahko posledica zniževanje gospodarske rasti (teorija konjunkture, teorije obresti). V narodnogospodarskem pomenu morata biti agregata varčevanja in investicije vedno izravnana, bodisi ex ante (prostovoljno varčevanje) bodisi ex post (prisilno varčevanje v obliki vračanja dolgov za najete kredite za financiranje investicij).
Dostopnost