magnetizem, 1. fizika:skupno ime za pojave v zvezi z magnetnimi silami, vpliv teh sil na snovi v magnetnem polju in njihove vzroke. 1845 opisal M. Faraday. Sprva so pod magnetizem šteli le lastnosti nekaterih snovi, predvsem železa. Pozneje se je pokazalo, da je magnetizem lastnost vseh snovi, ki pa je pri večini snovi manj opazna. Vzrok za magnetizem so navadno električni tokovi, kaže pa se kot sila, ki pri gibanju električno nabitih delcev v magnetnem polju deluje pravokotno na smer gibanja. Pri gibanju je vseeno, ali se elektron giblje prosto, po prevodniku ali je vezan v lupini v okolici atomskega jedra. Del magnetnih lastnosti snovi je posledica gibanja elektronov v atomih, ki se pri večini snovi poznajo tudi navzven. Pod vplivom zunanjega magnetnega polja se zaradi indukcije (zakon indukcije) spremeni gibanje elektronov tako, da nastane notranje magnetno polje, ki kljubuje zunanjemu. Ta pojav z imenom diamagnetizem opazimo pri vseh snoveh, čeprav pri mnogih prevladata paramagnetizem ali feromagnetizem. Pri paramagnetnih snoveh imajo atomi ali molekule lastni magnetni moment, ki izvira iz lastnega momenta elektrona. Te atome ali molekule si predstavljamo kot drobne magnetne igle (elementarni magneti), ki so neurejeno usmerjene, če snov ni v magnetnem polju. V magnetnem polju se vsi elementarni magneti usmerijo v smer zunanjega magnetnega polja. Njihov skupni učinek je tako vsota vseh posameznih elementarnih magnetov. Paramagnetna snov se v nehomogenem polju giblje proti večji gostoti polja, diamagnetna pa nasprotno. Vedenje feromagnetnih snovi pojasnimo z Weissovimi domenami.
Dostopnost