Prešeren, France, slovenski pesnik, *3.12.1800 Vrba, †8.2.1849 Kranj; za šolanje v Ribnici in Ljubljani skrbeli strici duhoviki, pravo na Dunaju doštudiral s štipendijo in inštrukcijami; po sodniškem in odvetniškem izpitu koncipient pri B. Crobathu, šele dve leti pred smrtjo advokat v Kranju. Prvo lahkotno ljubezensko pesem pod vplivom rokokojske anakreontike Dekelcam objavil v časopisu Illyrisches Blatt (1827), rokopise, ki jih je dal v oceno Kopitarju, pa je razen štirih izjem zažgal. V predromantiko sodijo prevod Bürgerjeve balade Lenora in izvirna balada Povodnji mož ter kratka šaljiva romanca Dohtar (1830). Osrednja osebnoizpovedna dela s konfliktnim razmerjem med ideali in resničnostjo so romantična elegija v stancah Slovo od mladosti (1830), Glosa (1834) in bivanjska izpoved Sonetje nesreče (1834). Umetniško, vsebinsko in kompozicijsko dovršeni Sonetni venec (1834) harmonično povezuje ljubezen, pesništvo in narod z bivanjsko temo. Z njim je Prešeren razvil oblikovni artizem, začet v Ljubeznjenih sonetih (1831–32) in ciklu ljubezenskih Gazel (1833). V Povenčnih sonetih (1834–37) prihaja v ospredje disonantna romantika s čustveno stihijo in trpljenjem. Umrlemu prijatelju in mentorju M. Čopu je posvetil nemško elegijo Dem Andenken des Matthias Čop (1835) in lirsko-epsko pesnitev Kerst pri Savici (1836), ki v zgodovinsko in religiozno snov (pokristjanjevanje) vgrajuje odpoved zemeljski sreči. Skrajno disciplinirano oblikovana disharmonična izpoved Pevcu (1838) uresničuje tektonsko, klasično romantiko, izrazno preprostejše so romance in balade (Turjaška Rozamunda, 1832, Ženska zvestoba), psihološko poglobljeni pa baladi Prekop (1836) in Ribič (1838). Ob A. Smoletu in E. Korytku prepesnil več ljudskih pesmi. S Čopovo podporo in načrtom književnosti za izobražence se je Prešeren spopadel z moralizmom in jezikovnim čistunstvom (satira Nova pisarija, 1831), zagovorniki novih pisav (Al' prav se piše: Kaшa ali Kaſha, 1832, Apel podobo na ogled postavi, 1833), cenzurnim oviranjem Kranjske čbelice (Literarische Scherze in August Wilhelm v. Schlegels Manier) in pristaši ilirizma (Ptujobesedarjem, 1832). V postromantični fazi oblikoval ljudskemu pesništvu približane vzorce s parabolično, družbeno in prigodniško vsebino (Mornar, 1844, Pod oknam, 1847, K slovesu, 1842, Sila spomina, 1844, Nezakonska mati, 1847, Zgubljena vera, 1842, Od železne ceste, 1845, Judovsko dekle, 1845). Vrh politične poezije je svobodoljubna, nacionalno in humanistično vizionarna Zdravljica (cenzurirana 1844, objavljena 1848). Zadnje pesmi elegija V spomin Andreja Smoleta (1844), satirična legenda Orglar (1845), balada Neiztrohnjeno srce, šaljivi satiri Šmarna gora in Nebeška procesija (1848). Premišljeno zgrajena zbirka Poezije (izšla decembra 1846 z letnico 1847) predstavlja prvo umetnostno dozorelo in evropsko primerljivo delo slovenske poezije. Prešeren je bil tudi odličen prevajalec poezije Bürgerja, Byrona, Körnerja, Mickiewicza in Grüna.
Dostopnost