ugrofinski jeziki, skupina jezikov, ki jih govorijo v s. in v. Evropi ter z. Sibiriji: 1. finski jeziki a) baltskofinski: finski, karelski, estonski, vepski, votski, livijski b) laponski c) povolškofinski: mordvinski, čeremiški (marijski) č) permski: sirjenski, votjaški (udmurtski) 2. ugrski jeziki a) madžarski jezik b) obskougrski jeziki: ostjaški (hantski), vogulski (mansijski) jezik Razen madžarščine noben izmed ugrofinskih jezikov nima spomenikov iz obdobja pred 16. st. Poglavitna naloga jezikoslovja je zato odkriti ugrofinski prajezik. Daljnosežen hipotetični pomen imajo domneve o ugrofinski pradomovini (po prevladujočem mnenju naj bi obsegala območja tostran Urala na območju Volge in Kame) in domneve o sorodnosti tega prajezika z indoevropskimi, jukagirskimi idr. jeziki. Vsekakor sorodnost med ugrofinskimi jeziki in samojedskimi jeziki (uralski jeziki, uralsko-altajski jeziki) ni sporna. Značilnosti: samoglasniško sozvočje (ne več v vseh jezikih), prevoj (v obskougrskih jezikih), nobenih slovničnih spolov ali členov, le ena sklanjatev, obrazila za izražanje svojine namesto svojilnih zaimkov, veliko število sklonov (v finščini in madžarščini več kot ducat), dvojina v samostalniški in glagolski spregatvi (obskougrski jeziki in laponščina), opis s habeo in opis z man, trpnost neprehodnih glagolov (le obskougrski jeziki), imensko povedkovo določilo tudi v obveznem sklonu (le obskougrski jeziki).
Dostopnost