Antika V zgodnjem 2. tl. pr. n. š. (srednje heladsko obdobje) so prišla v Grčijo indoevropska plemena (Jonci, Eolci, Ahajci) in se pomešala s starimi prebivalci; 1600–1500 (zgodnje mikensko obdobje) prvi stiki z Malo Azijo in Kreto; po 1400 prva grška naselja na Kreti, Rodosu, Cipru in obali Sirije. 1400–1150 so postala središča moči utrjena naselja Mikene, Tirint, Pilos, Atene, Tebe in Orhomen. Po dorskih selitvah v sz. Grčiji 1100–900 tri plemena: Eolci na S in V, Jonci na sredini in Dorci na J celine. V tem obdobju so (zaradi prenaseljenosti celine) poselili z. obalo Male Azije, Egejske otoke in Kreto. Politično je bila Grčija razdeljena na številne državice (polis). Zemljiška aristokracija je ponekod ustvarila teritorialne države, tako v Tesaliji in Bojotiji. Kraljevine je aristokracija v 8./7. st. večinoma odpravila (izjema Šparta; basileus). V 9. st. se je izoblikovala država Lakedajmoncev (Šparta); v 8. st. je dobila ustavo. V dveh mesenskih vojnah je Šparta (640) podvojila svoj obseg in postala vodilna sila na Peloponezu. V Atiki (poseljena z Jonci) so v zgodnjem 1. tl. središče postale Atene. Tam je nastala mestna aristokracija; 683/82 je odpravila kraljevino (arhonti). Da bi zemljiški aristokraciji preprečili proletariziranje malih kmetov, so 636 (ali 632) sprejeli Drakonove zakone; ti so podpirali pravno zaščito vseh Atencev. 594 je Solon izpeljal družbene spremembe in ustavno reformo, po 561/60 pa je tiran Pejzistrat aristokracijo, željno oblasti, odstranil dokončno. Klejsten je s svojo ustavno reformo 508/07 utemeljil demokracijo. Vstaja maloazijskih Grkov 499–93, ki so bili od 546 pod perzijsko oblastjo, ter vmešavanje Aten in Eretrije, so sprožili velike perzijske vojne. Atenci pod vodstvom Miltiada mlajšega so 490 pri Maratonu zavrnili perzijsko vojsko, nato pa je 480 Kserks I. znova prodrl do Termopil; tam se mu je uprla grška vojska pod Leonidasovim vodstvom. Poraz (zaradi izdaje) je uničil Atene, vendar so Grki 480 pod Temistoklesovim vodstvom zmagali v pomorski bitki pri Salamini in 479 pod vodstvom Špartanca Pavzanije pri Platajah. 477 pr. n. š. je bila ustanovljena prva atiška pomorska zveza, sledil je razcvet atenske kulture pod Periklom. Prizadevanja Aten in Šparte za prevlado so dosegla vrhunec v peloponeški vojni (431–404). Ta se je, ker so Špartancem pomagali Perzijci, končala z zmago Šparte (412). Šparta je po 400 obnovila vojno proti Perziji (Agezilaj II.), vendar je 394 izgubila bitko pri Knidu. Perzija je državam, ki so bile pod vodstvom Šparte obsojene na politično nemoč, priznala avtonomijo, maloazijska obala pa je spet prišla pod njeno oblast. 371–362 so Tebe pod Epaminondom za kratek čas postale vodilna sila v Grčiji. Druga atenska pomorska zveza je razpadla v zavezniški vojni (357–355). Od sredine 4. st. pr. n. š. je Makedonija pod Filipom II. dobila odločilen vpliv; z bitko pri Hajroneji je 338 prevzela vodstvo vse Grčije. Tako je bilo tudi pod njegovim sinom Aleksandrom Velikim. Po pomiritvi Grčije je Aleksander osvojil perzijsko državo in prodrl na V prek Inda (334–323). Po njegovi smrti se je v boje med diadohi vpletla tudi Grčija; v 3. st. so jo obvladovali hegemonistična politika Makedonije in nasprotja med uveljavljajočima se zvezama Etolcev in Ahajcev. V 2. st. so jo osvojili Rimljani. Pod Avgustom je bila (27 pr. n. š.) vključena v rimski sistem provinc. Kljub izgubi političnega in gospodarskega pomena je pod Trajanom in Hadrijanom doživela umetniški razcvet. Od sredine 3. st. n. š. so nanjo vplivala preseljevanja ljudstev (Heruli, Goti).
Srednji in novi vek Po razpadu rimskega cesarstva 395 je postala Grčija provinca bizantinskega cesarstva; 6.–9. st. so se priseljevali Slovani in pomešali z grškim prebivalstvom. Prebivalce otokov in obalnih delov, ki so dolgo ohranili svoj avtohtoni značaj, so od 7. st. razredčili saracenski gusarji. Od 9. do začetka 11. st. boji z Bolgari, v 11./12. st. z Normani. Z osvojitvijo Carigrada 1204 (četrta križarska vojna) je nastalo na območju okrog Marmornega morja Latinsko cesarstvo, preostala Grčija je bila razdeljena na manjša gospostva (solunska kraljevina, vojvodina Atene, kneževina Ahaja idr.). Benetke so si zagotovile za promet primerne kraje na obali in otokih. Propad Latinskega cesarstva (1261) so preživela frankovsko-beneška gospostva na s. Peloponezu, v Atiki, na Evboji, Kreti in manjših otokih, npr. vojvodina Naksos. Od konca 13. st. priseljevanje Albancev. V začetku 14. st. so se na Dodekanezu naselili ivanovci, Genovežani so prevzeli Hios, Samos, Lezbos in druge Egejske otoke na SV. Sredi 14. st. je carju Štefanu Dušanu uspelo svojemu cesarstvu priključiti Makedonijo in Tesalijo. Po osvojitvi Turkov (ok. 1420–60, Egejski otoki in Kreta delno šele v 16./17. st., Jonski otoki so ostali beneški) kulturni, družbeni in gospodarski propad; niso ga ustavile niti kratkotrajne vladavine Benetk (npr. na Peloponezu 1686–1718) ne ruska pomorska invazija (Orlova bitka 1770). Atene so bile v bojih med Benečani in Turki (1687/88) močno poškodovane. – Pod vplivom idej francoske revolucije so skrivne zveze od 1814 pripravljale osvoboditev Grčije. Februarja 1821 so se začeli grški osvobodilni boji, z. Evropa jih je podprla s prostovoljci in finančno pomočjo (filheleni). Po prvih vojaških uspehih razglašena neodvisnost (začetek 1822). Posegi Ibrahim paše z egiptovskimi pomožnimi enotami so 1825 turškemu cesarstvu priskrbeli premoč. Šele poseg Rusije, Velike Britanije in Francije v korist Grčije je prinesel preobrat (uničenje turško-egiptovskega ladjevja pri Navarinu 1827). 1829 je Turčija priznala neodvisnost Grčije, z londonskim dogovorom (1830) so jo zagotovile Rusija, Anglija in Francija kot države zaščitnice. Epir, Tesalija, Samos, Hios, Dodekanez in Kreta so ostali še naprej pod turško oblastjo. Na pobudo držav zaščitnic je bil 1832 za kralja izvoljen Oton Wittelsbaški, drugi sin kralja Ludvika I. Bavarskega. 1843 je zaradi vojaškega upora sklical narodno skupščino; 1844 je bila sprejeta ustava. 1862 so Otona I. z vojaško vstajo odstranili in za kralja izbrali danskega princa Viljema – postal je Jurij I. (1863–1913). 1863 je Velika Britanija predala Jonske otoke, 1881 pa je turško cesarstvo izpolnilo sklep berlinskega kongresa in izročilo Tesalijo ter del j. Epira. 1912 je Grčija zasedla vzhodnoegejske otoke, ki so ostali pod Turčijo, Italija pa Dodekanez (pridružen Grčiji 1947). V balkanskih vojnah 1912/13 so dobili Kreto in večji del Epira in Makedonije (s Solunom in Kaválo). Kralj Konstantin I. (1913/17), ki je skušal med prvo svetovno vojno ohraniti nevtralnost, je moral 12.6.1917 na pritisk zaveznikov odstopiti, 14 dni pozneje je antanti naklonjena Venizelova vlada pretrgala stike s silami osi. Na mirovnih konferencah pri Parizu 1919/20 je Grčija od Bolgarije dobila j. polovico z. Trakije, od Turčije v. Trakijo do črte Čadalša, Egejske otoke, razen Rodosa, in v Mali Aziji okraj Smirna (po petih letih naj bi izvedla plebiscit). 1921 se je začel pohod grške vojske proti Mali Aziji. Cilj je bil ustvariti grško državo, in sicer s pridružitvijo delov Male Azije, poleg tega pa je bilo treba zadušiti mladoturško gibanje pod Atatürkom, ki se je uprl izpolnjevanju pariške pogodbe. Pohod se je ponesrečil, tako da je Grčija izgubila Smirno (İzmir) in v. Trakijo, poleg tega pa je prišlo v Grčijo 1,6 mln. Grkov iz Male Azije (mir v Lozani, 1923). Zaradi teh neuspehov je moral kralj Konstantin I. (leta 1920 se je vrnil) 1922 spet odstopiti; tudi njegov sin in naslednik Jurij II. se ni mogel obdržati, konec 1923 je moral zapustiti deželo. 1.5.1924 so razglasili republiko. Po letih nenehnih notranjepolitičnih nemirov so 1935 znova uvedli kraljevino. Znova je zavladal Jurij II. 1936 je ministrski predsednik general Metaxas zaradi obstrukcije velikih političnih strank in možnosti za začetek splošne stavke pod vodstvom komunistov razpustil parlament in uvedel diktaturo. Oktobra 1940 in marca 1941 je Grčijo skušal zavzeti B. Mussolini, a brez uspeha. Grška vojska je bila poražena aprila 1941 in Grčijo so zasedle nemške in italijanske (do 1943) ter bolgarske enote. Po umiku nemških enot (avgust–november 1944, na otokih delno šele 1945) se je začel boj za oblast med komunističnimi in protikomunističnimi odporniškimi skupinami. Izbruhnila je državljanska vojna. V njej so bili dejavni tudi z. zavezniki in balkanske države, ki so postale komunistične. Državljansko vojno je končala šele odločilna zmaga vladnih enot (6.9.1949). Pod kraljem Pavlom I. (1947–64) in ministrskim predsednikom Papagosom (1952–55) ter Konstantinosom Karamanlisom (1955–63) se je država notranje utrdila, poleg tega pa je postala članica zveze NATO; napetosti med Grčijo in Turčijo zaradi želje Grčije, da bi si priključila Ciper (Enosis). Po volilni zmagi Unije centra (liberalci in socialdemokrati) 1963 in 1964 je postal ministrski predsednik G. Papandreu; skušal je zagotoviti večji parlamentarni nadzor nad vojsko, vendar mu zaradi obstrukcijske politike kralja Konstantina II. (od 1964) to ni uspelo; 1965 je kralj Papandreuja odstavil in s tem sprožil resno ustavno krizo. Aprila 1967 je vojska izvedla vojaški udar, da bi preprečila napovedane volitve. Režim obristov pod G. Papadopulosom je sicer ohranil videz demokratičnega sistema, vendar so bila opozicijska gibanja brutalno zatrta (mučenja, koncentracijska taborišča). Konstantin II. je konec 1967 odšel v izgnanstvo. Decembra 1969 je Grčija izstopila iz Sveta Evrope (1974 znova vstopila); 1973 razglasila republiko; 1974 je po neuspelem poskusu priključitve Cipra Grčiji in zaradi naraščajočih gospodarskih problemov vojaška hunta padla. S plebiscitom 8.12.1974 so odpravili monarhijo (od 1967 suspendirana) in uvedli parlamentarno demokratično republiko. 1974–81 je vlado sestavljala Nova demokracija (ND). 1981 je Grčija postala polnopravna članica ES. 1981–89 je vlado vodilo Panhelensko socialistično gibanje (PASOK). Ministrski predsednik A. Papandreu, ki si je med svojim prvim mandatom prizadeval za izstop iz zveze NATO, je v drugi polovici 80. let zaradi strogega ekonomskega programa zbudil protest prebivalcev in tudi zaradi vpletenosti v politične škandale 1989 na parlamentarih volitvah zgubil večino. Ne te ne ponovljene volitve oktobra 1989 niso prinesle jasne večine. Oblikovana je bila prehodna vlada, sestavljena iz vseh strank; vladala je do ponovljenih volitev spomladi 1990, na njih je ND dobila večino. Novi ministrski predsednik je postal C. Mitsotakis, predsednik države pa K. Karamanlis. Na tem položaju je bil že 1980–85. Na parlamentarnih volitvah oktobra 1993 si je PASOK zagotovil absolutno večino sedežev, predsednik A. Papandreu pa je znova postal ministrski predsednik. Od januarja 1996 je ministrski predsednik Konstantinos Simitis (istega leta je umrl Papandreu), ki je s PASOK-om tesno zmagal tudi na volitvah 2001. Njegova vlada je izvajala gospodarske reforme in Grčija je danes del Evropske unije. V tem obdobju so tudi normalizirali odnose s Turčijo in Makedonijo, čeprav napetosti glede ciprskega vprašanja še vedno ostajajo. Februarja 2004 je na volitvah zmagala desnosredinska stranka Nova demokracija in premier je postal Kostas Karamanlis.
Dostopnost