Termania - Veliki splošni leksikon

Indonezija (uradno ime Republik Indonesia, Republika Indonezija), otoška država v jv. Aziji, ki jo sestavlja glavni del Indonezijskega otočja z Velikimi in Malimi Sundskimi otoki, Moluki in z. delom Nove Gvineje (provinca Papua) ter številnimi večjimi in manjšimi vmesnimi otoki. Pripadnost v. dela otoka Timor (od 1976) je mednarodnopravno sporna.

časovni pas	srednjeevropski čas + 6 ur (Sumatra, Java) do + 8 ur (Nova Gvineja)
površina	1,904.569 km2, S–J 1900 km, V–Z 5100 km
prebivalstvo	207,4 mln., 109 preb./km2, letna rast 1,6 %, življenjska doba 62 let
glavno mesto	Džakarta, 9,0 mln. preb., na severozahodni obali Jave
upravna razdelitev	33 provinc (poseben status Džakarta, Yogyakarta in Aceh), vsaka s svojim guvernerjem
članstvo v organizacijah	OZN (od 1950), ASEAN, APEC, Načrt iz Kolomba, OPEC, OIC
uradni jezik	indonezijski; 250 regionalnih jezikov in narečij
denarna enota	rupijah (oznaka IDR)

Naravne razmere
Otoška država Indonezija je ostanek nekdanjega kopenskega mostu med Azijo in Avstralijo, na obeh straneh ekvatorja, med Indijskim in Tihim oceanom. Štirje Veliki Sundski otoki Sumatra, Java, Borneo (brez malezijskega dela na S) in Celebes zavzemajo skoraj 70 % površine države. Pomembnejši med Malimi Sundskimi otoki med Javo in Novo Gvinejo so Bali, Lombok, Sumbawa, Flores, Sumba in Timor. Najpomembnejši otoki v Molukih so Halmahera, Seram in Buru. Za mnoge od 13.000 otokov so še vedno značilni živahen vulkanizem in pogosti potresi, večina otokov je iz magmatskih kamnin. V vulkanski verigi, ki se vleče od Sumatre prek Jave do Molukov, je več sto vulkanov, ok. 70 delujočih (med njimi znameniti Krakatau v Sundskem prelivu). Gorske verige na Celebesu so visoke do 3455 m, na Javi do 3676 m, na Sumatri do 3800 m in na Novi Gvineji več kot 5000 m (Puncak Jaya 5030 m). Na J Bornea, V Sumatre in S Jave so obsežne poplavne in močvirne ravnice. Čeprav so vsi otoki v tropskem pasu, so med njimi precejšnje podnebne razlike. Sumatra, z. del Jave, Borneo in Celebes imajo vedno vlažno tropsko podnebje s 3000–4000 mm padavin na leto, v. del Jave, Bali in drugi Sundski otoki pa so pod vplivom spremenljivega monsunskega podnebja (1000–3000 mm padavin). Temperatura je skozi vse leto precej izenačena in visoka (povprečno 26 °C), le na goratih območjih je precej bolj hladno. Vlažno tropsko podnebje je ugodno za rast bujnega tropskega pragozda (deževni gozd z vzpenjalkami, orhidejami, praprotjo, palmami, tikom, raflezijo). Na gosto poseljenem glavnem otoku Java so nekdaj obsežne gozdove dodobra izkrčili. Na V Indonezije prevladujejo listnati monsunski gozdovi, tam so tudi savane in travne stepe. Na ravnih obalah uspevajo mangrove in kokosove palme, ki se v notranjost nadaljujejo v močvirske gozdove.

Prebivalstvo
Zaradi izredne razprostranjenosti in otoške razpršenosti države (naseljenih je ok. 1000 otokov) so za Indonezijo značilni velika narodnostna pestrost in številni jeziki. Večinsko ljudstvo so malajski Indonezijci (ok. 95 %, najmočnejša skupina so Javanci). Na Molukih in na Z Nove Gvineje prevladujejo staromalajsko-melanezijske etnične skupine, med njimi Papuanci. Najštevilnejša in hkrati zelo podjetna priseljena narodnostna skupina so Kitajci (ok. 4 mln.), poleg njih še Arabci, Indijci in Evropejci. Po številu prebivalcev je Indonezija na petem mestu na svetu. Največji problem je izredno neizenačena gostota poseljenosti. Že od začetka 20. st. se prebivalstvo zato seli s prenaseljenih otokov Java (še vedno najgosteje poseljen otok: 2000 preb./km2, v glavnem mestu več kot 11.000 preb./km2, Madura in Bali na območju glavnega mesta) na bistveno redkeje poseljene Sumatro, Borneo, Celebes, Novo Gvinejo in Moluke. Od šestih milijonskih mest v Indoneziji so kar štiri na Javi. Skupno živi v mestih približno četrtina prebivalcev. Prevladujoča je sunitska muslimanska vera (skoraj 90 % prebivalcev). Sledijo kristjani (6 %, večinoma protestanti), hindujci (predvsem na Baliju), budisti in pripadniki animistično-totemističnih verstev. V izobraževalnem sistemu so poleg državnih šol tudi zasebne, predvsem islamske verske šole (šestletna splošna šolska obveznost), precej pa je tudi poklicnih in visokošolskih izobraževalnih ustanov (več kot 50 državnih ali zasebnih univerz). Nepismenih je ok. 30 % odraslih prebivalcev.

Državna ureditev
Po 1959 ponovno uveljavljeni ustavi iz 1945 je Indonezija predsedniška republika. Najvišje državno telo je posvetovalni ljudski kongres z največ 1000 člani. Polovica je predstavnikov parlamenta, drugi so predstavniki provinc in t. i. funkcionalnih skupin (poklici, združenja, vojska). Poslanci vsakih pet let izvolijo predsednika države in hkrati oblikujejo temeljno politično usmeritev. Predsednik države je hkrati predsednik vlade in vrhovni poveljnik oboroženih sil, torej je njegova oblastna moč zelo velika. Samo njemu so podrejeni tudi ministri v vladi. Kot nadomestek parlamenta deluje t. i. gremij s 400 izvoljenimi in 100 (največ predstavnikov vojske) imenovanimi člani. Od 60. let ima vojska odločujoč politični vpliv. Uprava je organizirana močno centralistično. Pravosodni sistemi so po razl. območjih zelo različni. Na čelu večstopenjskih pravosodnih organov je vrhovni sodnik v Džakarti.

Gospodarstvo
Čeprav je za kmetijstvo izrabljenih le 16 % skupne površine, je to še vedno najpomembnejša gospodarska panoga. V kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu dela več kot polovica vseh zaposlenih. Intenzivno obdelana so predvsem zelo rodovitna območja na vznožju vulkanov, zlasti na Javi. Na pretežno majhnih kmetijah pridelujejo riž, koruzo, arašide, sojo, maniok, sladki krompir. Pomembni so še pridelovanje čaja, kave, kakava, tobaka in sladkornega trsta, gojenje oljne, kokosove in sagove palme, kavčuk. Med začimbami prevladujejo nageljnova žbica, muškat, cimet in poper. Kot nekdaj velika izvoznica riža lahko Indonezija še danes krije lastne potrebe po tem živilu. Najbolj pomembno je pridelovanje vodnega riža na umetno namakanih terasastih poljih (Java, Bali, Madura). Na nekaterih otokih je še vedno v ospredju požigalniško selilno poljedelstvo. Večinoma ekstenzivna živinoreja (koze, ovce, perutnina ter govedo in vodni bivoli kot delovne živali) ima še vedno podrejeno vlogo. Za beljakovinsko oskrbo prebivalcev je pomembno morsko in sladkovodno ribištvo. Najpomembnejši vir deviznega zaslužka so bogati tropski gozdovi, ki pokrivajo skoraj dve tretjini države. Ok. 90 % gozdov je v državni lasti. Posledica nenačrtne roparske sečnje v novejšem času so številni ekološki problemi (npr. povečana erozija). Indonezija ima bogate mineralne naravne vire: nafto (predvsem na Sumatri, Borneu, Novi Gvineji, Timorju, ob obalah Jave), črni premog (na Borneu, Sumatri), baker, kositer, nikelj, mangan, boksit, žveplo, zlato, srebro, diamante idr. Do 80. let so h gospodarski rasti prispevale predvsem bogate zaloge nafte in zemeljskega plina, po padcu njunih cen na svetovnem trgu pa je prišlo do precejšnjega zastoja. Poleg naftnega gospodarstva so pomembne industrijske panoge živilska, predelovalna, tekstilna, kemijska (umetna vlakna, umetna gnojila), gumarska, cementna, lesna, papirna, strojna in avtomobilska (predvsem montaža) industrija. Izvažajo nafto, naftne derivate in zemeljski plin (izvoz nazaduje), plemeniti les in izdelke iz lesa, kavčuk, kmetijske pridelke (predvsem kava, čaj, tobak, olje, začimbe), rude. Za prometno povezavo med otoki je pomemben pomorski promet. Zaradi velikih razdalj se vse bolj uveljavlja letalski promet. Železniško omrežje je omejeno le na Javo, Maduro in Sumatro. Zadovoljivo cestno omrežje je le na gosto poseljenih območjih Jave in Balija. Glavna pristanišča za čezoceanske ladje so Tanjung Priok blizu Džakarte, Surabaya, Belawan (pri Medanu na Sumatri) in Ujung Pandang (na Celebesu). Večina mednarodnega zračnega prometa poteka prek mednarodnega letališča v Džakarti. Pomembna gospodarska panoga v zadnjem času postaja turizem. Glavno turistično območje je nedvomno eksotični otok Bali.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001)	147,2 mlr. USD, 710 USD na prebivalca
delež po panogah (2001, ocena)	kmetijstvo 17 %, industrija 41 %, storitvene dejavnosti 42 %
uvoz (2001, ocena)	38,1 mlr. USD
izvoz (2001, ocena)	56,5 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena)	135 mlr. USD

Zgodovina
Indonezijske otoke so ok. 2500 pr. n. š. poselila staromalajska ljudstva z azijske celine. V drugi polovici 1. tl. pr. n. š. so se priseljevali iz j. Kitajske, na prelomu našega štetja pa se je začela kolonizacija Indijcev. Prva kraljestva na Velikih Sundskih otokih so bile pod indijskim kulturnim vplivom. Za krepitev državnosti je bilo najpomembnejše kraljestvo Šrividžaja na Javi in v v. delu Sumatre. 1292 je prišlo pod kraljestvo Madžapahit, ustanovljeno v osrednjem delu Jave. V 13. st. se je začela islamizacija, s skoraj popolnim uspehom se je končala v 16. st. Hinduističen je ostal le otok Bali. Od 16. st. so se za gospodarsko prevlado nad otoki borile različne evropske trgovske velesile in v nekaj desetletjih je to v celoti uspelo Nizozemski vzhodnoindijski družbi. Med Napoleonovimi vojnami je večina otokov pripadla Veliki Britaniji. Na začetku 20. st. se je začelo nacionalno osvobodilno gibanje proti nizozemski kolonialni oblasti. Japonska zasedba 1942 je še okrepila nacionalna čustva. 17.8.1945 je bila razglašena neodvisnost Indonezije, Nizozemci so jo priznali šele 28.12.1949 na konferenci v Haagu. V nizozemski posesti je ostal le z. del Nove Gvineje (zdajšnja provinca Papua); matični državi Indoneziji so ga upravno pridružili 1963, uradno pa šele 1969. Indonezija kot federacija 16 držav je nastala 1949, leto pozneje se je preoblikovala v centralistično republiko s predsednikom A. Sukarnom. 1956 je bila zveza med Indonezijo in Nizozemsko dokončno pretrgana. 1959/60 je Sukarno uvedel parlamentarni sistem z avtoritarnim režimom (nadzorovana demokracija), prepovedal je vse opozicijske stranke in se razglasil za dosmrtnega predsednika. 1963/64 je prišlo do vojaškega spopada z Malezijo. Po državljanski vojni med prokomunističnim gibanjem in konservativci, v kateri je umrlo okoli pol milijona ljudi, je bil Sukarno odstavljen z oblasti. 1968 je bil za predsednika države izvoljen general Suharto. Ta si je prizadeval stabilizirati gospodarstvo, pri tem se je opiral na odkritja bogatih nahajališč nafte in zemeljskega plina. 1976 je Indonezija kljub vetu Varnostnega sveta OZN anektirala nekdanjo portugalsko kolonijo Vzhodni Timor in ji dodelila status province. 1989 sta se Indonezija in Avstralija sporazumeli o skupnem izkoriščanju naravnih virov na območju med j. obalo Timorja in s. obalo Avstralije. Konec 1992 je na Vzhodnem Timorju izbruhnila oborožena vstaja proti indonezijskemu totalitarizmu. Marca 1998 je bil Suharto sedmič izvoljen za indonezijskega predsednika, a je moral zaradi nemirov že maja odstopiti. Začasni predsednik je postal podpredsednik Bacharuddin Jusuf Habibie. Na parlamentarnih volitvah junija 1999 je zmagala opozicijska stranka, ki jo vodi Sukarnova hčerka Megawati Sukarnoputri. Oktobra 1999 so za predsednika izvolili Abdurrahmana Wahida, Sukarnoputrijevo pa za podpredsednico. 2000 so se nemiri nadaljevali v provincah, ki zahtevajo neodvisnost oz. večjo avtonomijo (Aceh, Papua, vzhodni Kalimantan; Vzhodni Timor se je osamosvojil 1999), medverski nemiri pa so izbruhnili po vsej Indoneziji, posebej na Molukih in Celebesu. Februarja 2001 islamske stranke niso zbrale dovolj glasov za odstavitev Wahida, kar jim je uspelo julija in predsednica je postala Sukarnoputri. Indonezija se je gospodarsko začela krepiti po 2000, čeprav sta glavna problema države še vedno korupcija in fundamentalizem.

Umetnost: indonezijska glasba.

Sorodna gesla: Aceh | Bali | Borneo | Buru | Celebes | Džakarta | Flores | Halmahera | Indonezijci | Indonezijci | indonezijska glasba | Java | Julijana | Krakatau | Lombok | Moluki | Nizozemska Indija | Nova Gvineja | Seram | Suharto | Sukarno, Ahmed | Sumatra | Sumba | Sumbawa | Sundski otoki | Timor | Vzhodni Timor

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek