delavec, 1. sociologija:v širšem pomenu vsak človek, ki dela; v ožjem pomenu, kdor v odvisnem socialnem položaju svojo delovno silo daje v zameno za plačilo. Delavec je tako kot uslužbenec delojemalec, v nasprotju z uslužbencem pa opravlja predvsem fizične dejavnosti, redkeje (npr. kot preddelavec) dejavnosti pri razporejanju in nadziranju. Vselej je samo izvajalec. Pojma nikakor ni mogoče obravnavati ločeno od gospostvenih razmerij v družbi, razvojne stopnje tehnike, delavske organiziranosti in prevladujočih ideologij. Do srednjega veka so fizično delo opravljali sužnji, podložniki, tlačani. Z razpadom fevdalne družbe se je pojavil »svobodni mezdni delavec«. Nesvobodno (npr. suženjsko) delo in fevdalne odnose je nadomestila pogodba o delu. V dobi liberalizma in s prehodom k velikemu podjetju je nastal nov, po številu pripadnikov pomemben sloj »industrijskih delavcev«. Ti so po K. Marxu »svobodni« v dvojnem pomenu: so brez proizvajalnih sredstev (tj. strojev, orodja itd.) in svobodno smejo (hkrati pa so tudi prisiljeni) svojo delovno silo kot svojo edino lastnino kolikor pač morejo dobro prodati. Na tem temelji sodoben pojem delavca; tako nemški obrtni red iz 1869 opredeljuje delavca kot delojemalca, ki se, praviloma za plačilo, zaveže, da bo služil delodajalcu; kot oseba je samostojen, hkrati pa nameščen v delodajalčevem podjetju. – V 19. st. in začetku 20. st. so se delavci zaradi svojega družbenega in ekonomskega položaja zavestno doživljali kot skupni delavski razred. V vseh industrijskih deželah so si z delavskim gibanjem ustvarili politični in ekonomski vpliv. Pri razvrščanju delavcev danes upoštevamo več meril: industrijske veje, v katerih so zaposleni (kovinarstvo, kemija itd.), poklice, kvalifikacijo (nekvalificirani, dokvalificirani, kvalificirani). Kot družbeni sloj delavci odločilno opredeljujejo družbene proizvajalne razmere in proizvajalna razmerja. Zgodovinske značilnosti: ločitev delavcev (v nasprotju z rokodelci srednjega veka) od družine in zasebnega področja; koncentracija v (velikih) proizvajalnih obratih, težko fizično delo brez posebnih zahtev v zvezi s tehničnimi kvalifikacijami (razen rokodelskih poklicev); dolgi delavniki; pritisk in samovolja nadrejenih; slabe delovne razmere; slabo zakonsko varstvo itd. Z vse večjo mehanizacijo in nujnostjo upravljanja zapletenih strojev pa so postale odločilne druge zahteve: natančnost, vestnost, zavest o kakovosti in odgovornosti, pregled, smisel za tehnične povezave; razvoj zahteva zaradi avtomatizacije močno poenostavljena, deloma enolična delovna opravila, ki povzročajo psihične obremenitve, zahteva pa tudi pozornost in koncentracijo delavcev pri spremljanju, nadzorovanju in naravnavanju strojev, in visoko kvalifikacijo za zahtevna opravila pri vzdrževanju in popravljanju.
Dostopnost