paladij [grško], 1. splošno:v starem veku podoba božanstva – varuha mesta; dokler ga je mesto imelo, je bil mestu zagotovljen obstoj. Upodobljen kot Atena s ščitom in dvignjenim kopjem; morda izvira iz ustrezajočega mikenskega božanstva s ščitom.
Sorodna gesla: Atene2. kemija:latinsko palladium (po planetoidu Pallas), simbol Pd, dvo- do štirivalentni kemijski element, vrstno število 46, atomska masa 106,4, bela, svetleča se, kovna, proti koroziji odporna kovina (platinske kovine); 1803 jo je odkril W. H. Wollaston; tališče 1552 °C, vrelišče 2950 °C, gostota 12,02 g/cm3; topna je v koncentrirani dušikovi(V) kislini in zlatotopki. Samoroden paladij je spremljevalec platinskih rud, tudi v zlatem pesku v Braziliji in Kolumbiji. Paladij v obliki koloidne raztopine lahko pri sobni temperaturi raztopi vodik, ki je po prostornini 3000-krat večji od prostornine paladija, pri tem postane krhek in drobljiv. Pri segrevanju na ok. 50 °C vodik v aktivni obliki ponovno odda. Zato uporabljajo paladij kot katalizator pri hidrogeniranju, za ekstremno čiščenje vodika, kot prevleke za nakit, kot kovino za zlitine.
Dostopnost