francoska revolucija, politični in družbeni preobrat v Franciji 1789–99 (od sklica državnih stanov 5.5.1789 do državnega udara Napoleona Bonaparteja 9.11.1799). Glavni vzrok zanjo je bilo predolgo vztrajanje pri fevdalistični državni in družbeni ureditvi; posledice so bile namreč neenakost, neustrezna razdelitev davčnih obremenitev na škodo vzpenjajočega se meščanstva, privilegiranost plemstva in visoke duhovščine. Temu so sledili še zunanjepolitični neuspehi in osebne pomanjkljivosti francoskih kraljev. Severnoameriška vojna za neodvisnost je reformnim prizadevanjem dala silen polet. Meščanstvo (tretji stan), ki je obogatelo z gospodarskim vzponom in na katerega je vplivalo razsvetljenstvo, si je prizadevalo za socialno in politično enakopravnost s privilegiranima stanovoma (plemstvo, duhovščina). Zaradi velikanskega državnega primankljaja je 1788 kralj – prvič po 1614 – za 5.5.1789 v Versaillesu sklical državne stanove in število poslancev tretjega stanu glede na plemstvo in duhovščino s 300 povečal na 600. 17.6.1789 se je tretji stan razglasil za narodno skupščino (assemblée nationale), konec junija pa sta se skupščini priključila tudi prvi in drugi stan. Julija je narodna skupščina začela razpravo o ustavi. Razrešitev finančnega ministra J. Neckerja (11.7.) in govorice o nameravani razpustitvi narodne skupščine so izzvale napad na Bastiljo (14.7.). V provinci so izbruhnili kmečki upori, plemstvo je emigriralo v sosednje države. Ustavodajna skupščina je 4.8. odpravila fevdalni sistem, 26.8. je po ameriškem zgledu oblikovala deklaracijo o človekovih in državljanskih pravicah, 10.9. enodomni sistem, 2.11. podržavljenje cerkvenih posesti, 14.12. nov upravni sistem (razdelitev na departmaje), 22.12. uvedena volilna pravica s tristopenjskim cenzusom. V narodni skupščini sta se 1790 izoblikovali dve stranki, žirondisti in montanjardi. Žirondisti so se zavzemali za zmerne reforme, se oklepali lastništva in mislili federalistično, montanjarji pa so bili radikalni republikanci; bili so predvsem člani kluba jakobincev in kordeljerov. 12.7.1790 je bil izdan zakon o duhovščini: duhovnike je uvrstil med državne uradnike in jih zavezal k prisegi francoski državi. Kralj Ludvik XVI., ki je brez pravega prepričanja priznal načela revolucije, je junija 1791 neuspešno poskusil pobegniti. 3.9.1791 je začela veljati ustava, po kateri je Francija postala ustavna monarhija. 1.10.1791 je ustavodajno skupščino nadomestila zakonodajna (assemblée lègislative, 1.10.1791–20.9.1792). Pripadniki jakobinskega kluba so postajali vedno močnejši. Da bi zakonodajna skupščina prehitela intervencijo starih evropskih sil in pozabila notranjepolitične težave, je 20.4.1792 napovedala vojno Avstriji; Prusija se je v skladu s konvencijo iz Pillnitza in avstrijsko-prusko pogodbo o prijateljstvu in zavarovanju z dne 7.2.1792 z Avstrijo solidarizirala (francoske koalicijske vojne). Pod vodstvom G. J. Dantona in J.-P. Marata 10.8.1792 vstaja pariških množic; napadle so Tuilerije, pomorile švicarsko gardo in ujele kralja in njegovo družino; Ludvik XVI. je bil odstavljen. T. i. septembrski pokoli so ohladili naklonjenost francoski revoluciji v tujini. Ko je zakonodajna skupščina razveljavila volilni cenzus in uvedla splošno posredno volilno pravico, je bil izvoljen narodni konvent (convention nationale, 21.9.1792–28.10.1795), ta je 21.9.1792 odpravil kraljevino in oklical republiko. V oktobru proces proti kralju zaradi izdajalskih stikov s tujino; 17.1.1793 obsojen na smrt. Zaradi usmrtitve Ludvika XVI. (21.1.) se je vrsta evropskih držav pridružila prusko-avstrijski koaliciji proti Franciji (nemški državni stanovi, Velika Britanija, Združene province Nizozemske, Španija, Sardinija, Neapelj, Portugalska). Zaradi nemirov v provincah je konvent 10.3.1793 imenoval revolucionarni tribunal, ki je med terorjem obsojal na smrt osebe, označene kot sumljive. Obsodbam revolucionarnega tribunala ni bilo mogoče ugovarjati. 28.3.1793 so bili emigranti razglašeni za »mrtve državljane«, njihova posest pa je bila zaplenjena. 6.4.1793 je bil ustanovljen odbor za javno blaginjo (comité du salut public), in sicer kot organ izvršilne oblasti. Predsednik je bil najprej Danton, od 24.7.1793 pa ga je vodil M. de Robespierre. Junija 1793 so bili žirondisti izobčeni in odtlej preganjani kot sovražniki ljudstva. 23.8.1793 je konvent sprejel splošno vojaško obveznost (levée en masse) za obrambo domovine. Poslanec konventa L. N. M. Carnot je postal oblikovalec prve republikanske ljudske vojske v zgodovini. Zaradi hude lakote je bil 27.9.1793 sprejet t. i. zakon o maksimumu. Določal je najvišje cene živil in obvezno prijavo zalog; kršitve so bile kaznovane s smrtjo. 10.10.1793 je konvent odboru za javno blaginjo podelil neomejena pooblastila. Januarja 1794 je narodni konvent prepovedal baskovski, flamski in katalonski jezik v šolah. Usmrtitve hébertistov (marec 1794) ter Dantona in njegovih privržencev (april 1794). Po sprejetju novega zakona o terorju je strahovlada dosegla vrhunec. V naslednjih tednih je bilo usmrčenih več ljudi kot v vsem minulem letu. Morilska sla strahovlade je okrepila nasprotovanje radikalnim elementom, tako da je bil 27.7.1794 (devetega termidorja) aretiran Robespierre. Dan pozneje so ga skupaj z 21 privrženci usmrtili. Še 71 Robespierrovih strankarskih privržencev je 29.7. končalo pod giljotino. Zmerni republikanci so dobili premoč v narodnem konventu, v konvent pa so bili znova povabljeni žirondisti. Revolucionarni tribunal in odbor za javno blaginjo sta bila razpuščena. Rojalistično vstajo sta 5.10.1795 zadušila P. F. J. N. du Barras in Napoleon Bonaparte. 23.9.1795 je narodni konvent sprejel meščansko ustavo srednjega sloja, temelječo na volilnem cenzusu: direktorij iz petih poslancev konventa, svet starih (250) in veliki svet (500). 28.10.1795 se je narodni konvent razpustil. Direktorij se je zaradi uporov rojalistov in tudi jakobincev (F. N. Babeuf) le s težavo obdržal; šele padec rojalistično usmerjenih članov direktorija (Carnot idr.) 4.9.1797 je zagotovil oblast republikancem. Napoleonov državni udar 18. brumaira leta VIII (9.11.1799) je končal vlado direktorija in s tem francosko revolucijo. S sprejetjem konzularne ustave 13.12.1799 je bil potrjen Napoleonov diktatorski režim.
Kratek pregled: francoska revolucija Nemški filozof Hegel je opisal pomen francoske revolucije za svetovno zgodovino z besedami: »Odkar stoji sonce na nebesnem svodu in ga obkrožajo zvezde, še ni bilo videti, da bi si človek zamislil, kako ustvarjati resničnost, in bi se po zamisli tudi ravnal.« S tem ustrezno opisuje proces racionalnega dojemanja sveta, ki se je v 18. st. stekalo v veliko razsvetljensko gibanje, na konici katerega je bila intelektualna Francija z Voltairom in Rousseaujem. Njegov cilj je bila »osvoboditev ljudi« iz verig fevdalno-absolutističnega reda, ki je še posebno tlačil Francijo. Voltaire je svoje napade usmerjal predvsem proti Cerkvi, Rousseau pa se je bojeval proti neenakostim v družbi. 17. junija 1789 so se predstavniki tretjega stanu in nižje duhovščine v državnih stanovih razglasili za narodno skupščino, ta korak so podkrepili 20. junija s prisego v Plesni palači. Tretji stan je pretrgal do tedaj veljavno srednjeveško stanovsko ureditev in se postavil ob krono. S tem je bila po zmagi v Novem svetu zamisel o suverenosti ljudstva uresničena tudi v Starem svetu. Pod starim režimom (ancien régim) je moralo ljudstvo nositi vso težo davkov, plemstvo in duhovščina pa sta uživala vrsto privilegijev in zviševala dajatve oz. cerkveno desetino. V prvem obdobju revolucije so se predstavniki prvih dveh stanov krčevito upirali odpravi teh pravic, zato so jih nato kot voditelje protirevolucije neusmiljeno preganjali. Revolucionarna Francija, ogrožena zaradi zunanjih in notranjih sovražnikov, je pod jakobinsko oblastjo razvila obliko vladanja, ki je skrajno koncentracijo moči povezala z brezobzirnim terorjem proti vsem resničnim ali navideznim sovražnikom revolucije. Zdravnik Guillotin se je zaradi človekoljubnih razlogov zavzemal za usmrtitve s posebno napravo, pozneje po njem imenovano giljotino. Najprej so jo postavili na Placeu de Grève, nato pa so jo prestavili na Trg revolucije (Concorde); giljotina je postala simbol jakobinske vladavine. Revolucijo so spodbudile predvsem nerešene finančne razmere. Za pokritje primanjkljaja v proračunu so kot nakaznice za podržavljeno cerkveno imetje izdali asignate, zakladniške nakaznice s 5-odstotno obrestno mero, in jih zelo hitro spremenili v papirnat denar. Zaradi čezmernega izdajanja so bili asignati kmalu skoraj povsem razvrednoteni, 1796 pa so jih umaknili iz obtoka. Od pomladi 1792 je bila Francija v vojni z Avstrijo in Prusijo. 11. julija 1792 je zakonodajna skupščina razglasila, da je »domovina ogrožena«, vse narodne garde pozvala k orožju in poslala na fronto bataljone prostovoljcev. Ti so vzdržali znano topovsko obstreljevanje Valmyja in spodbudili Goetheja k izjavi: »Tu in zdaj se začenja novo obdobje svetovne zgodovine in lahko boste rekli: ‘Bili smo zraven’.« V resnici je konec napredovanja zaveznikov že 1792 zapečatil usodo fevdalne Evrope. 1790 so v Franciji na javnih mestih zasadili številna drevesa svobode. 1792 so jih posadili tudi v sosednjih državah, ki jih je zasedla francoska vojska in so jih spremenili v »hčerinske republike«. Drevesa svobode so postala prispodoba zvestobe posameznega okrožja revoluciji in tudi simboličen dokaz, da njegovi prebivalci niso podložniki, ampak svobodni državljani. Nove ideje o svobodi in naravnosti so se izrazile najprej v nasprotovanju veljavni dvorni noši. Revolucija je pometla s steznikom in krinolino, pudrom in čevlji z visokimi petami. Namesto kratkih hlač (oz. hlač do kolena; culotte) – bile so del dvorne noše – so »prijatelji ljudstva« nosili dolge hlače (pantalon) revnih slojev. Sanskiloti [francosko sans-culotte, ‘brez kratkih hlač’] so bili torej prvotno revolucionarji, ki so zavrgli dvorna oblačila. Zelo razširjena je bila rdeča jakobinska čepica; da bi usnje prihranili za vojake na frontah, so nosili lesene cokle. Po novi modi so bili lasje kratki, ravni, nenapudrani – z eno besedo »rimski«. V umetnosti so že med vladavino absolutnega monarha zavrnili rokoko, zacvetel je klasicizem. Že 1784 je Jacques-Louis David dokončal svojo slovito sliko Prisega Horacijev, pravi manifest nove šole. David je zadel občutje dobe. Revolucionarna Francija je posnemala rimsko republiko, prevzela je retoriko, praznike, naslove in okrasje. Rimska republika se je pojavila v jasnejši luči v obdobju vzvišene meščanske kreposti, republikanske skromnosti, nesebičnega podrejanja zakonu in herojske ljubezni do domovine. V narodnem konventu so se govorniki skoraj vseh frakcij sklicevali na Bruta. Pod cesarjem Napoleonom I. je republiko nadomestilo rimsko cesarstvo, Bruta pa Julij Cezar. Avtor Karl Dickopf
Dostopnost