okupacija Slovenije 1941–45, razkosanje Dravske banovine na nemška, italijanska in madžarska zasedbena območja; A. Hitler ga je določil še pred formalno kapitulacijo jugoslovanske kraljeve vojske (17.4.1941): s. del (10.261 km2, več kot 800.000 preb.) je bil razdeljen na začasni nemški upravni enoti Spodnja Štajerska in Gorenjska z Mežiško dolino, večina Dolenjske in Notranjske z Ljubljano (4544 km2, več kot 350.000 preb.) je bila kot Ljubljanska pokrajina že 3.5.1941 priključena kraljevini Italiji, večina Prekmurja (998 km2, nekaj več kot 100.000 preb.) pa je prišla pod madžarsko oblast in je bila – v nasprotju z mednarodnim pravom – 16.12.1941 tudi priključena Madžarski. Največjo stopnjo avtonomije je dopustil italijanski okupator; ostala je tudi po italijanski kapitulaciji in vključitvi Ljubljanske pokrajine v nemško operacijsko območje jadransko Primorje. Nemci so večkrat preložili formalnopravno priključitev zasedenih krajev Nemčiji, uvedli pa so nemško pravo in 1942 tudi vojaško obveznost. Skupne značilnosti vseh treh okupacijskih sistemov so bili uničevanje vsega slovenskega (kulture, društev, šolstva itd.), poskus hitre germanizacije, italianizacije oz. madžarizacije – ta dva ukrepa sta vključevala tudi izseljevanje slovenskega prebivalstva (z nemških zasedbenih območij ok. 80.000 od predvidenih 220.000–260.000, iz italijanskega dela pa je moralo v internacijo več kot 25.000 preb.) in naseljevanje tujcev. Posebno ostrino – s številnimi vojnimi zločini – so ukrepi okupacijskih oblasti dobili po razmahu narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji. Okupacija Slovenije 1941–45 in z njo neposredno povezani dogodki ob koncu druge svetovne vojne so zahtevali ok. 60.000 smrtnih žrtev in veliko materialno škodo – te okupatorske države nikoli niso v celoti poravnale.
Dostopnost