Nova Gvineja (angleško New Guinea [njú gíni], indonezijsko Irian [írian]), drugi največji otok na svetu, na z. obrobju Tihega oceana, s. od Avstralije, 771.900 km2, 4 mln. preb. (Papuanci, Melanezijci idr.); politično pripada Indoneziji in Papui Novi Gvineji. Po otoku se v podolžni smeri vleče več kot 2000 km dolgo mlado, v terciarju nagubano gorovje (Puncak Jaya, 5029 m); obalni pas je na S ozek z več kot 1000 m visokim priobalnim hribovjem, na J obsežne, deloma močvirne naplavne ravnine. Vlažno tropsko podnebje z veliko padavinami (do 5000 mm); obsežen sklenjen deževni gozd, tudi bambusov gozd, v gorah iglasti in deloma savana. Živalske vrste so značilne za prehod med Azijo in Avstralijo: številne vrste ptic (rajčice, kazuarji, papige), vrečarji, kljunati ježki; malo sesalcev. Prebivalci so temnopolti, pripadajo številnim plemenom z mnogimi jezikovnimi skupinami in narečji (glavni skupini: papuanski in avstronezijski jeziki); požigalniško poljedelstvo; ljudska umetnost je zelo razvita, npr. pri Asmatih na JZ in prebivalcih ob reki Sepik. Težko dostopna notranjost je še slabo raziskana; na plantažah na obali pridelujejo kavo, kakav, banane, bombaž, kokosove orehe; kavčuk; skromno rudarstvo (zlato, srebro, baker, nikelj, nafta).
Zgodovina: otok so 1526 odkrili Portugalci, z. del od 1828 v posesti Nizozemske, od 1963 pripada Indoneziji (Papua). Sv. del je bil 1884–1919 nemški protektorat (Dežela cesarja Viljema II.), od 1921 ozemlje pod skrbništvom Avstralije; jv. del je 1884 postal britanski, od 1906 kot Papua pod avstralsko upravo; 1949 sta se obe območji združili, od 1973 notranja avtonomija, 1975 sta postali neodvisni in jedro na novo nastale države Papua Nova Gvineja.
Dostopnost