orientacija,
1. splošno: ugotavljanje lastnega stojišča na kopnem, na morju ali v letalniku (GPS, sekstant) ali položaja določenih ciljev (z radarjem, optičnim merjenjem ipd.).

Sorodna gesla: GPS | radar | sekstant
2. zoologija: sposobnost živega bitja, da se znajde v prostoru in času, nadzira držo telesa in tudi odnos do zunanjega dražljaja. Temelj orientacije so obstoječe stvari (krajinski znaki, sonce, zvezde, veter, vodni tok) ali dražljaji, ki jih žival producira sama (orientacija po odmevu pri netopirjih) in jih z razl. čutili zazna (odišavljene poti mravelj, električna orientacija pri električnih ribah). Čebele in ptice selivke so se sposobne orientirati s svojo notranjo uro po položaju sonca oz. ozvezdja (orientacija po svetlobnem kompasu). Razl. živali (npr. čebele) so se sposobne orientirati po magnetnem polju.

Sorodna gesla: električne ribe | menotaksa | notranja ura | odmev | ultrazvočna orientacija
3. biologija: reakcija usmerjanja rastlin in živali k virom dražljajev.

Sorodna gesla: taksa | tropizem


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek