Ušeničnik, Aleš, slovenski teolog, filozof in sociolog, *3.7.1869 Poljane nad Škofjo Loko, †30.3.1952 Ljubljana; 1897 začel predavati v Ljubljani (po upokojitvi 1938 predaval še do 1945); 1922–23 rektor Univerze v Ljubljani. Ušeničnik je bil sooblikovalec slovenskega filozofskega in teološkega izrazoslovja, sodelavec pri ustanovitvi SAZU (1937) in eden izmed prvih članov (1948 na tiho odstavljen; 1996 rehabilitiran); tudi dopisni član JAZU v Zagrebu, član Papeške rimske akademije sv. Tomaža Akvinskega (1937; doslej edini Slovenec). 1895–1945 ni bilo pomembnejšega katoliškega časnika, revije ali celo prireditve, pri kateri Ušeničnik ne bi sodeloval. Urednik Katoliškega obzornika (1897–1906) in Časa (1907–19). – Najpomembnejši slovenski neotomistični filozof. Njegova bibliografija obsega več kot tristo enot ter vsebuje poleg filozofskih tudi sociološka, politološka in kulturnopolitična dela. Temelj njegove filozofije je razviden iz Uvoda v filozofijo (1921). Izhajal je iz teze, da je postavka vsega filozofiranja vprašanje spoznavanja, tj. vprašanje njegove zanesljivosti. S tomističnih vidikov je polemično obravnaval predvsem filozofijo racionalizma, Kantovo filozofijo in filozofijo pozitivizma. – Napisal tudi prvi učbenik sociologije v slovenskem jeziku (Sociologija, 1910).
Dostopnost