viteštvo, vojaški stan, v Evropi tesno s fevdalizmom povezan pojav. Izvor v splošni obvezi bojevanja za vse svobodne moške člane posamezne skupnosti. V zgodnjem srednjem veku hiter razvoj vzporedno z ekspanzijo frankovske države in oblikovanjem konjeniške vojske s posebnimi zahtevami. Od 10. st. težišče na vazalih, ki so morali opravljati konjeniško vojaško službo. S tem se je izoblikovala bojevniška elita kot enoten sloj, ki so se mu v 11. st. priključili še ministerial. Višek razcveta v 12./13. st. (križarske vojne, ustanovitev duhovnih viteških redov) je povezan z oblikovanjem viteškega ideala v skladu s krščanstvom. Viteštvo je razvilo posebno stanovsko etiko (hrabrost, zvestoba, zmernost in ljubezen, uslužnost do žensk), hkrati pa še posebej dvorno kulturo. Ta se je iz Francije razširila domala po vsej Evropi. V visokem srednjem veku je bil za viteza predvideni mladenič deležen stroge vzgoje in urjenja. Šele po dokaj zapletenem postopku in opravljenih preskušnjah je nato z udarcem meča postal polnopravni vitez. Z uveljavitvijo pešcev so vitezi počasi začeli izgubljati svojo vojaško vlogo. Kot podeželsko plemstvo so samo delno obdržali tradicionalne oblike svojega stanu. Idealizirano podobo viteštva so nekoliko kvarili samo roparski vitezi.
Dostopnost