recipročnost (vzajemnost), kot recipročna klavzula se pogosto uporablja pri sklepanju mednarodnih pogodb, kjer si državi pogodbenici zagotavljata določene ugodnosti ali pravice le v primeru vzajemnosti; ta je lahko dejanska (upošteva se dejansko ravnanje države oz. njenih organov) ali pravna (poleg prakse se upošteva vzajemnost tudi pri določanju pravnih predpisov). Pogosto se uporablja za omogočanje uvoznih olajšav ali ugodnosti, pri uveljavljanju določenih privilegijev diplomatskega ali konzularnega osebja, pri pravicah v zvezi s pridobivanjem podatkov, izročitvi oseb ipd. Država po načelu recipročnosti tudi dovoli drugim določeno ravnanje z njenimi državljani, priznava odločbe njihovih organov, jim daje pravno pomoč, to pa s pogojem, da tudi druge države ravnajo enako. Pri formalni vzajemnosti ima lahko tujec določene enake pravice kot domač državljan, če je tudi v državi, iz katere je tujec, položaj tujcev enak kot položaj domačih državljanov. Pri materialni vzajemnosti ima tujec v določeni državi enake pravice kot državljan te države v državi, iz katere je tujec, pri realni vzajemnosti pa je položaj državljanov ene države v resnici enak položaju državljanov druge države in nasprotno.
Dostopnost