novogrška glasba, novejša grška glasba se je razvila šele v 19. st., potem ko se je Grčija osvobodila turške prevlade. Najprej je iz ljudske glasbe in izročila bizantinske cerkvene glasbe skušala ustvariti grško nacionalno umetno glasbo. Zgledi in vplivi pa so prihajali tudi iz Italije, pozneje še iz Francije z impresionizmom, iz ruske nacionalne šole in nemške glasbe. Znani skladatelji starejšega rodu so P. Petridis, M. Kalomiris in N. Skalkotas (učenec A. Schönberga). Po 1950 je pri mlajših skladateljih opaziti željo po vključevanju v mednarodno avantgardo. Posebno pomemben je v Franciji živeči I. Xenakis; pomembni predstavniki so tudi A. Logotetis, I. A. Papaioanu, A. Kunadis, J. Christu, T. Antoniu in D. Terzakis. Najvidnejši grški skladatelj je Mikis Teodorakis, ki zagovarja politično angažiranost glasbe. – Izročilo ljudske glasbe sega v 15./16. st. Med turško zasedbo je bila pomembna identifikacijska prvina. Za ljudske plese so značilni nesimetrični metrumi. Značilna glasbila so lutnja (uti), lira, šalmajka, trobenta, dude in buzuki (lutenjsko glasbilo perzijsko-turškega izvora, pogosto v celih ansamblih).
Dostopnost