patriciji [latinsko],
1. antika: v starem Rimu po rodu privilegiran razred določenih družin glede na plebejce. Ime je verjetno povezano z besedo pater v pomenu ‘član senata’. Do 445 pr. n. š. jim je bilo strogo prepovedano poročati se s plebejci. V obdobju zgodnje republike so bili edini nosilci magistratov in so opravljali pomembne svečeniške službe. Njihova politična moč se je z manjšanjem njihovega števila ter vse večjo enakopravnostjo plebejcev do konca republike zelo zmanjšala.

Sorodna gesla: konzul | pater | patres conscripti | plebejci | rimska zgodovina | tribun
2. zgodovina: osebni častni naslov, uveden pod Konstantinom I. Velikim v 4. st.; dobili so ga lahko nosilci visokih funkcij, od 5. st. tudi državni vojskovodje. Od tod se je razvil stalni bizantinski častni naslov (patrikios). 754 je papež v patricija povišal frankovskega kralja Pipina III. Mlajšega, ker mu je ta pomagal v bojih proti Langobardom; pozneje tudi Karla I. Velikega (774). Naslov so vnovič oživili v 10. st. in ga uporabljali za cesarske namestnike oz. rimske mestne oblastnike; od 1046 so cesarji Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda zaporedoma nosili ta naslov.

Sorodna gesla: Karel I. Veliki | Konstantin I. Veliki | Pipin III. Mlajši | Štefan II.


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek