integralni račun, računski postopek v infinitezimalnem računu. V najenostavnejšem primeru predstavlja določeni integral ploščino lika, omejenega s krivuljo (grafom funkcije) y = f(x), abscisno osjo in ordinatama (daljicama, vzporednima ordinatni osi) pri izbranih vrednostih spremenljivke x, npr. a kot spodnji in b kot zgornji meji intervala. To zapišemo simbolično v obliki
ki jo je uvedel G. W. Leibniz, ko je z znakom za integracijo zamenjal črko s kot okrajšavo za vsoto (nemško Summe). Določeni integral je po definiciji namreč limita integralskih vsot, ki so vsote velikega števila ploščin ozkih pravokotnikov z višinami, enakimi vrednostim funkcije v točkah iz intervalov, ki so osnovnice teh pravokotnikov (glej sliko). V mnogih primerih izračunamo določeni integral z nedoločenim integralom: to je pri dani funkciji y = f(x) družina vseh funkcij, katerih odvod je dana funkcija, kar zapišemo v obliki
ali, enakovredno,
Pri tem je C konstanta, ki ima poljubno vrednost. Določeni integral dobimo kot razliko vrednosti nedoločenega integrala:
(Newton-Leibnizova formula). Tako je integralni račun obrat diferencialnega računa; inverzni postopek računanja nedoločenega integrala pa odvajanje. Ploščine ravninskih območij računamo z dvojnimi integrali, prostornine s trikratnimi.
Dostopnost