merilni instrument (merilna naprava), aparat, s katerim določamo vrednost izbrane količine. Temelj delovanja vseh merilnih instrumentov je: prek merilnega tipala v merjenem mediju izbrano količino zajamemo in prenesemo do merilnega instrumenta; ta jo pretvori v količino, ki so jo sposobna zaznati človekova čutila (večinoma oko). Če merjene količine ni mogoče neposredno prikazati, se merilnim instrumentom pridružijo merilni pretvorniki; ti signal pretvorijo v takšnega, s katerim je lažje ravnati; če je signal, ki ga sprejema merilno tipalo, preslaboten, ga je treba najprej ojačiti, če pa ga prekrivajo drugi signali, ga je treba s primernimi filtri filtrirati. Če sta merilno mesto in merilni instrument zelo oddaljena drug od drugega, se signal vodi po primerni prenosni progi (električni vod, radijski prenos itd.). Pomembne karakteristike merilnega instrumenta so njihova statična in dinamična karakteristika ter natančnost merjenja. Statična karakteristika opisuje odvisnost med zajeto količino in ponazoritvijo le-te na merilnem instrumentu. Če je grafični prikaz merjene količine in ponazoritve le-te premica, je karakteristika merilnega instrumenta linearna, če je krivulja, pa je karakteristika nelinearna. Dinamična karakteristika pove, v kakšnem času po zajemu merjene vrednosti daje merilni instrument zanesljiv prikaz. Natančnost merjenja pove, kakšno napako ima lahko izmerjena vrednost. Razlikujemo sistemske napake, to so takšne, ki jih povzroča sam merilni instrument in so določene z njegovo konstrukcijo, ter naključne napake; te je težje nadzirati in izhajajo iz načina preskusa, izvedbe meritve in postopkov merilca; njihov vpliv je mogoče zmanjšati tako, da določimo srednjo vrednost več posameznih meritev.
Dostopnost