usmerjanje,
1. splošno: obračanje predmeta v določeno smer (npr. topovskih cevi proti tarči) ali izbrani točki (npr. vodljive rakete proti cilju).
2. elektrotehnika: 1) spreminjanje izmeničnega električnega toka v enosmernega; 2) oddajanje elektromagnetnega valovanja v izbrano smer.

Sorodna gesla: usmernik
3. letalstvo, pomorstvo: postopek za določanje položaja z iskanjem presečišča dveh (ali več) premic v prostoru.
Pri optičnem usmerjanju uporabijo dva znana geografska objekta (npr. gora, otok, mesto ali druge značilnosti). Izmerijo kote med premicami, ki tečejo proti objektoma in smerjo proti severu. Na zemljevidu skozi izbrana objekta vrišejo premici, ki tečeta v izmerjenih kotih. Sečišče premic je iskani položaj. Natančnost metode je večja, če namesto dveh upoštevajo več premic.
Podobno deluje radiogoniometrično usmerjanje: z usmerjenimi antenami določajo položaj okoliških radijskih oddajnikov; te upravljajo posebne službe. Novejši navigacijski sistemi namesto oddajnikov na Zemlji uporabljajo satelite (satelitska navigacija, GPS).
Razlikujemo dve vrsti določanja položaja: ladja (ali letalo) pri usmerjanju določa svoj položaj na osnovi signalov od zunaj. Če pa ladjo (ali letalo) usmerjajo, oddaja značilen radijski signal. Tega prestrežeta dve sprejemni postaji na Zemlji, izračunata položaj plovila in mu ga posredujeta prek radijske zveze.
Za radijsko navigacijo na širšem območju (tj. po vsej površini Zemlje) uporabljajo sisteme LORAN, Decca in Omega, za natančnejše usmerjanje v bližini letališča pa npr. sistem ILS. Podobna sistema sta VOR in VORTAC.

Sorodna gesla: Decca | GPS | ILS | LORAN | Omega | radijska navigacija | radijski kompas | satelitska navigacija | usmerjena antena | vodilni kabel | VOR | VORTAC


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek