1. Hauptmann [háu̯ptman], Carl, nemški pisatelj, *11.5.1858 v Šleziji, †4.2.1921 prav tam; naturalistične drame z družbenimi temami, nato simbolistične, še pozneje ekspresivne drame, zaznamovane s šlezijsko mistiko (Dolga Jula, Die lange Jule, 1913, Vojna, Krieg, 1914, Odpadniški car, Der abtrünnige Zar, 1919); zgodnji ekspresionistični romani (Ismael Friedmann, 1913); lirika narave; filozofski spisi, ki sestavljajo teoretično podlago njegovih premišljenih stvaritev.
Sorodna gesla: nemška književnost2. Hauptmann, Gerhart, nemški dramatik, brat C. Hauptmanna, *15.11.1862 v Šleziji, †6.6.1946 prav tam; šolal se je za kiparja, 1883/84 se je v Italiji lotil prvih dramskih poskusov. Z odrsko učinkovitimi socialnimi miljejskimi in družinskimi dramami (Pred sončnim vzhodom, Vor Sonnenaufgang, 1889, Praznik miru, Das Friedensfest, 1890, Tkalci, Die Weber, 1892; sl. 1984), s tatinsko komedijo Bobrov kožuh (Der Biberpelz, 1893; sl. 1908), s tragikomedijo Podgane (Die Ratten, 1911) glavni predstavnik nemškega naturalizma. Temeljna tema trpečega človeka povezuje Voznika Henšla (Fuhrmann Henschel, 1899; sl. 1911), Michaela Kramerja (1900), Rose Bernd (1903; sl. 1907). Z novoromantičnimi simbolističnimi slogovnimi sredstvi je – ob delno naturalistični tematiki – obdeloval pravljične, sanjske in fantazijske motive v Hanici (Hannele, 1894; sl. 1901), Potopljenem zvonu (Versunkene Glocke, 1897; sl. 1906), Ubogem Henriku (Der arme Heinrich, 1902), In Pippa pleše! (Und Pippa tanzt!, 1906). Po zgodnjih naturalističnih novelah (Železniški čuvaj Thiel, Der Bahnwärter Thiel, 1892; sl. 1984) in popotnem dnevniku Grška pomlad (Griechischer Frühling, 1908) se je v romanu Emanuel Quint, norec v Kristusu (Der Narr in Christo Emanuel Quint, 1910) z ironično distanco posvetil religiozno-mističnim vprašanjem, v noveli Razkolnik iz Soane (Der Ketzer von Soana, 1918; sl. 1984) slavil lepoto in moč poganskih demonskih naravnih moči. Antično snov in moč človeških strasti je oblikoval v simbolistični mitološki drami Odisejev lok (Der Bogen des Odysseus, 1914) in Tetralogiji o Atridih (Atridentetralogie, 1941–48). V političnosatiričnem epu v heksametrih Pustolovščine velikega bojnega letalca Tilla Eulenspiegla (Des großen Kampffliegers Till Eulenspiegel Abenteuer, 1928) se je spopadel z nemškimi povojnimi vprašanji. Pozna dela so bolj izpovedne narave, tako poezija (Veliki sen, Der große Traum, 1942) kot fragmentarni roman Novi Krištof (Der neue Christophorus, 1943). Poleg lirike še eseji in razl. avtobiografski spisi, mdr. Knjiga strasti (Das Buch der Leidenschaft, 1930); 1912 Nobelova nagrada.
Dostopnost