Leibniz [lájbnic], Gottfried Wilhelm, nemški filozof, naravoslovec, matematik, zgodovinar in politik, *1.7.1646 Leipzig, †14.11.1716 Hannover; po študiju prava in filozofije bival v Mainzu in Parizu, od 1676 v službi braunschweiško-lüneburškega vojvode. Poleg diplomatske službe je imel stike s številnimi pomembnimi učenjaki tistega časa (obširno dopisovanje), prizadeval si je za organizacijo znanosti (1700 so v Berlinu ustanovili Prusko akademijo znanosti) ter za ponovno združitev protestantizma in katolicizma, ukvarjal se je tudi z zgodovinskimi raziskavami in razvil revolucionarne ideje na različnih znanstvenih področjih. V svoji filozofiji je Leibniz poskušal spekulativno povezati naravoslovna in matematična spoznanja v racionalen sistem, v katerem bi morala biti ohranjena posebnost individua, pa tudi povezovalna točka z univerzalnim (Bogom). Leibniz je avtor načela o istovetnosti, o protislovju in o zadostnem razlogu, pripisujejo pa mu tudi teorijo o urejenosti in kontinuiranosti kozmosa. Po Leibnizu je svet v temelju umen (racionalizem) in popoln. Predstavlja raznolikost dinamičnih, nerazsežnih enot sil, monad, ki so oduhovljene in imajo bolj ali manj jasne predstave. Vsaka monada v sebi zrcali v razl. popolnosti celoten univerzum in jo je Bog, pramonada, v »prestabilirani (vnaprej določeni) harmoniji« dodal k preostalim. Vsaka monada ima svojo lastno zakonitost, ki je z zakonitostjo kozmosa v popolnem soglasju. Na tem temelju je Leibniz obravnaval psihološka, etična, pravna, filozofska in estetska vprašanja: Novi eseji o človekovem razumu (Nouveaux essais sur l'entendement humain, 1704), Eseji teodiceje o božji dobroti, človekovi svobodi in izvoru zla (Essais de théodicée sur la bonté de Dieu, la liberté de l'homme et l'origine du mal, 1710), Monadologija (Monadologie, 1714), Načela narave in milosti, utemeljena v razumu (Principes de la nature et de la grâce fondés en raison, 1714). Poleg izhodišč za moderno logiko je Leibniz (neodvisno od I. Newtona) razvil infinitezimalni račun; zelo se je tudi približal spoznanju zakona o ohranitvi energije (ohranitveni zakoni). Od njegovih mnogih praktično-tehničnih in političnih predlogov so bili uresničeni le redki. Leibniz je bil s svojo univerzalno izobrazbo in ustvarjalnostjo na številnih področjih eden največjih učenjakov evropske duhovne zgodovine. Njegove ideje so raztresene po osnutkih, pismih in priložnostnih spisih; njegova vsestranskost in številne spremembe njegovega mišljenja so ga ovirale pri tem, da bi svoje delo sistematično strnil. – V slovenščini Izbrani filozofski spisi (1979).
Dostopnost