vrednotenje, 1. splošno:ugotavljanje ustreznih vrednosti danemu pojavu po določenih merilih.
Sorodna gesla: preferenčni sistem2. ekonomija:izražanje količine enot stvari po ustreznih cenah ali izkazovanje terjatev in dolgov z ustreznimi zneski. Praviloma je treba ovrednotiti vsak pojav posebej in ne vseh skupaj. Temelj za začetno ovrednotenje kupljenih stvari so njihove nabavne cene, za zaloge proizvodov in nedokončane proizvodnje pa njihovi proizvajalni stroški. Zaloge, porabljeni ali prodani ter iz zalog vzeti proizvodi pa so lahko razl. ovrednoteni, če je v uporabi metoda povprečnih cen, metoda FIFO ali metoda LIFO. V nobenem primeru pa zaloga ne sme biti ovrednotena višje od čiste iztržljive vrednosti. Po drugi strani je osnovna sredstva treba izkazovati po neodpisani vrednosti, ta pa je pod vplivom do tedaj obračunane amortizacije teh sredstev. Terjatve in dolgove je treba ovrednotiti z zneskom, ki še ni bil poravnan, pri tem pa je pri dvomljivih in spornih terjatvah treba upoštevati odštevni popravek njihove vrednosti, ki preprečuje, da bi bile med sredstvi prikazane s previsokimi postavkami. Pri vrednotenju sredstev velja načelo nižje vrednosti, pri vrednotenju dolgov pa načelo višje vrednosti. V bilanci stanja pri vrednotenju niso dopustne skrite izgube, skriti dobički pa so dopustni le v obsegu, ki je skladen z izbrano metodo vrednotenja po slovenskih računovodskih standardih. V inflaciji je treba ovrednotenje kategorij prilagoditi novi kupni moči domače denarne enote.
Dostopnost