madžarska umetnost, iz zgodnjega obdobja so ohranjene samo najdbe iz grobov, povezane z azijsko stepsko umetnostjo. Po pokristjanjevanju v dobi kralja Štefana Svetega (997–1038) je predvsem v cerkvenem stavbarstvu sledila navezava na zahodnoevropsko umetnost, v gotiki pa na francosko stavbarstvo. Transilvanija z velikim deležem nemškega prebivalstva je ostala v umetnosti pretežno odvisna od Nemčije. Ob ustoličenju (1458) kralja Matije Korvina se je začel razcvet renesanse, številni italijanski umetniki so bili povabljeni v deželo: florentinski slikarji so ustvarjali iluminirane rokopise za kraljevo knjižnico (Bibliotheca Corviniana). Obdobje turške oblasti (1526–1686) je prineslo vsesplošen umetnostni zaton, ta se je nadaljeval še v 18. st., ko je bila Madžarska popolnoma pod vplivom avstrijskega in južnonemškega baroka. V 19. st. je prevladoval neoklasicizem, dokler se ni z večjo politično samostojnostjo (1867) začelo obdobje nacionalne umetnosti, zlasti v slikarstvu. Poleg narodnjaškega zgodovinskega slikarstva je madžarsko realistično slikarstvo (deloma pod francoskim vplivom) prispevalo svoj delež k evropski umetnosti. Vodilni predstavniki so bili M. von Munkácsy, plenerist P. Szinyei Merse in krajinar L. Paal (1846–1879). Narodno samobitnost in barvito ljudsko umetnost je videti v realističnih slikah umetniških kolonij, ki so ok. 1895 nastajale na podeželju. Ok. 1900 je začel J. Rippl-Rónay (1861–1927) slikati v slogu fauvizma. Pomembni predstavniki moderne madžarske umetnosti so predvsem L. Moholy-Nagy kot vodilni mojster konstruktivističnega slikarstva in njegov učenec V. Vasarely. Po drugi svetovni vojni je na vseh področjih likovne umetnosti, poleg nepretrgano razvijajoče se ljudske umetnosti, prevladoval socialistični realizem pod sovjetskim vplivom, od 60. let 20. st. tudi modernistične in avantgardistične težnje.
Dostopnost