vodik (latinsko hydrogenium), simbol H, enovalentni kemijski element, vrstno število 1, atomska masa 1,00797; plin brez barve, vonja in okusa; 1766 ga je odkril H. Cavendish; zgori z modrikastim plamenom v vodno paro; lažji od vseh drugih plinov (litrska teža je 0,08989 g, 14-krat lažji od zraka); tališče –259,4 °C, vrelišče –252,8 °C; v vodi slabo topen, zelo dobro topen v paladiju. Njegovo spajanje s kisikom poteka eksplozivno (reakcija pokalnega plina); netermična reakcija poteka v gorivni celici. Vodik se pojavlja v obliki treh izotopov: protij (1H), devterij (2H ali D) in tritij (3H ali T); enovalentni pozitivni ion (H+) je proton. Vodik je deveti najpogostejši element zemeljske skorje. Najdemo ga pretežno vezanega v obliki vode, kislin, baz, organskih spojin (nafte, alkoholov, sladkorjev, maščob itd.); v čisti obliki ga najdemo v sledovih v vulkanskih plinih; je glavna sestavina Sonca, zvezd stalnic in medzvezdne materije. Tehnično ga pridobivajo tako, da vodijo zmes par kisika in vodika prek rdeče žarečega železa ali žarečega koksa (vodni plin), z elektrolizo nakisane vode, v laboratoriju npr. z raztapljanjem cinka v klorovodikovi kislini. Atomski vodik dobijo pri termični disociaciji vodikovih molekul; je posebno reaktiven. Vodik uporabljajo kot plin pri sintezi amoniaka, klorovodikove kisline, metanola idr., za hidrogeniranje (maščob, oglja), kot redukcijsko sredstvo, grelni plin, za avtogeno varjenje in rezanje, kot polnilni plin za balone; v tekoči obliki kot pogonsko sredstvo za rakete. Vodik bo še pomembnejši kot nosilec energije, ker ga lahko shranjujemo in transportiramo tako v posodah kot tudi v določenih zlitinah, v trdni obliki (hidridi), v neomejenih količinah ga lahko pridobijo iz vode in ga po uporabi (po spajanju s kisikom) spet dobijo v obliki (neškodljive) vode. Več razvojnih programov EU se posveča uporabi vodika v prihodnosti.
Dostopnost