Gide [žíd-], André, francoski pisatelj, *22.11.1869 Pariz, †19.2.1951 prav tam; blizu St. Mallarméju in simbolizmu; soustanovitelj Nouvelle Revue Française (1909), nanj so vplivali kalvinistična dediščina, M. E. de Montaigne, B. Pascal, F. Nietzsche, F. M. Dostojevski in J. W. von Goethe. Ustvaril obsežno delo vseh literarnih oblik in zvrsti, središče so dnevniki in avtobiografski spisi, pričevanja neomajnega samoraziskovanja: Dnevnik 1889–1939 (Journal 1889–1939, 1939), Dnevnik 1939–42 (Journal 1939–1942, 1944), Dnevnik 1942–49 (Journal 1942–49, 1950), Če zrno ne umrje (Si le grain ne meurt, 1924). Stalnica njegovega pisanja je upor proti vsakršni moralno-etični ali religiozno-cerkveni konvenciji. Skupek vsega mišljenja in verovanja je Gide podal v polemičnem vzgojnem romanu Ponarejevalci denarja (Les faux-monnayeurs, 1925; sl. 1964). Njegovo starostno delo Tezej (Thésée, 1946) je avtorjevo zrcalo in pogled na življenjsko delo; 1947 Nobelova nagrada.
Druga dela: Ozka vrata (La porte étroite, 1909; sl. 1931), Vatikanske ječe (Les Caves du Vatikan, 1914; sl. 1934), Pastoralna simfonija (La Symphonie pastorale, 1919; sl. 1962).