ozon [grško ozein, ‘vonjati’], O3, strupen, neobstojen plin močnega vonja, 1,65-krat težji od zraka. Molekulo sestavljajo trije atomi kisika; je zelo reaktivna. Čisti ozon je temna, vijoličnomodra eksplozivna tekočina. Tališče ima pri –192 °C, vrelišče pri –112 °C; trden zelo hitro gori in eksplodira. Poleg fluora sodi med najmočnejša oksidacijska sredstva. V atmosferi je na dveh mestih: 1. v ozonski plasti (ozonska luknja) zadržuje UV-sevanje in ščiti pred njim živa bitja na Zemlji; 2. v neposredni bližini tal, posebej na območjih z veliko koncentracijo zdravju škodljivih dušikovih oksidov (prometne ceste, termoelektrarne), povzroča raka in celo ogroža življenje nekaterih bitij. Talni ozon nastaja pri fotokemičnih procesih. Koncentracija ozona je pri tleh znatno manjša kot v stratosferi (pribl. 1/10 koncentracije in 1/1000 prostorninskega deleža ozonskega maksimuma), kljub temu pa se v kritičnih obdobjih povzpne nad 100 ppb; takrat se pri otrocih in starejših osebah pojavijo težave z dihali in druge zdravstvene težave. Količina talnega ozona v zadnjih desetletjih zaradi povečanega prometa in industrijske proizvodnje nenehno narašča. Ozon se uporablja za beljenje olj, maščob, staničevine in tekstila, za izboljšanje zraka, čiščenje pitne vode in dezinfekcijo.
Kratek pregled: ozon V stratosferi, plasti višje atmosfere, leži ozonosfera, tj. plast z veliko koncentracijo plinastega ozona (O3). Ta je življenjsko pomemben za rastline, živali in človeka, saj zadržuje škodljivo ultravijolično sevanje. Ozonska plast sega od višine 20 do 40 km, najgostejša pa je med 25 in 35 km. V nasprotju s tem pa je ozon v bližini tal zaradi velike reaktivnosti strupen. Zaradi plinov v ozračju se količina ozona v stratosferi postopno zmanjšuje, tik nad površjem Zemlje pa koncentracija narašča. Glavni uničevalci stratosferske ozonske plasti so klorofluoroogljikovodiki (CFC), koncentracijo talnega ozona pa povečujejo predvsem dušikovi oksidi avtomobilskih izpušnih plinov. Posledice so splošno spreminjanje podnebja, zmanjšanje količine kmetijskih pridelkov, odmiranje gozdov; pri ljudeh so pogostejše bolezni dihal, oči ter kožni rak. Ker ta problem zadeva ves svet, morajo pri reševanju nujno sodelovati vse države. Ozonska plast, življenjsko pomemben zaščitni plašč v višji atmosferi, se domnevno razgrajuje zaradi vpliva klorofluoroogljikovodikov (CFC). Ti plini se ob učinkovanju ultravijoličnega sevanja s Sonca razgradijo; pri tem se sprosti klor, ki je zelo reaktiven: reagira z molekulo ozona in jo pri tem uniči. Zmanjševanje koncentracije ozona v stratosferi opazujejo od 70. let. Posledica je ohlajanje višje atmosfere, to pa je vzrok za povečevanje učinka tople grede. Močnejše ultravijolično sevanje na Zemlji lahko povzroči kožnega raka, obolenja oči in slabitev imunskega sistema. Klorofluoroogljikovodiki (CFC), najpomembnejši uničevalci stratosferskega ozona, so na tržišču od 1931. Uporabljajo se kot potisni plin v pršilnikih, za prenos toplote v hladilnih napravah, v gasilnih aparatih, v industriji pa kot topila in penila za umetne mase. Po montréalskem protokolu (iz 1989) – podpisalo ga je 149 držav – se je industrija zavezala, da bo postopno zmanjševala proizvodnjo in uporabo. Izdelovanje najnevarnejših so v nekaterih državah opustili že 1996, nekatere pa je dovoljeno izdelovati še do 2030. Medtem ko se vsebnost ozona v stratosferi zmanjšuje razmeroma enakomerno, pa se zelo zmanjšuje nad Antarktiko, posebno v pomladnih mesecih. Tanjšanje ozonske plasti (t. i. ozonska luknja) so prvič natančneje izmerili 1984; odtlej se ozonska luknja vsako leto poveča. Povečevanje spremlja več satelitov. Največji krivec za to je človek, predvsem v industrijskih državah severne poloble, saj v atmosfero spušča velike količine CFC. Vzrok za posebno hitro tanjšanje plasti nad Antarktiko so kemični in aerodinamični procesi; ti nad južnim polom potekajo drugače kot drugod. Izpuščanje plinov v atmosfero po eni strani zmanjšuje koncentracijo ozona v stratosferi in uničuje zaščitni plašč, po drugi strani pa povečuje koncentracijo ozona pri tleh; ta je zelo škodljiv za vsa živa bitja. Vzrok za pospešeno nastajanje ozona v bližini tal so poleg krčenja gozdov s požiganjem in kurjenja biomase predvsem avtomobilski izpušni plini, posebno dušikov dioksid (NO2). Pod vplivom ultravijoličnega sevanja molekula dušikovega dioksida razpade, pri tem pa se sprosti izredno reaktiven atomarni kisik (O). Ta se zveže z molekulo kisika (O2); pri tem nastane molekula ozona (O3). Ker je ultravijolično sevanje največje ob sončnem vremenu, se koncentracija ozona pri tleh poveča predvsem ob sončnih dnevih. Najbolj so prizadeti gorata območja in veliki gozdovi, torej območja s čistim zrakom, daleč od industrije. Mnenja o mejni vrednosti koncentracije ozona, ki je za človeka nevarna ali škodljiva, so nekoliko različna. Na splošno veljajo priporočila, naj otroci in starejši občani v obdobjih, ko koncentracija preseže 100 ppb, ostanejo v zaprtih prostorih. Ljudje naj se po možnosti izognejo težkemu fizičnemu delu in večjim naporom in so čim manj na prostem. To posebno velja za tiste, ki so nagnjeni k boleznim dihal in sluznice. Ozon škoduje tudi rastlinam. Listi nekaterih vrst porumenijo, mladike pa celo odmrejo. Povečanje koncentracije talnega ozona precej vpliva na odmiranje gozdov. Eden od pomembnih ukrepov proti obremenitvi z ozonom je uvedba katalizatorjev za čiščenje avtomobilskih izpušnih plinov. Avtor Walter Schumann
Dostopnost