lektorij [latinsko, ‘bralni pult’], predrta predelna stena; od konca 12. st. stoji na mestu korne pregraje med korom in srednjo cerkveno ladjo in ločuje oltarni prostor, namenjen duhovnikom, od prostora za vernike; večinoma nosi oder, dostopen po stopnicah, na katerem so bralni pulti, namenjeni branju evangelijev in epistol. Sčasoma so lektoriji postajali vedno bolj razkošni, saj so jih krasili s plastikami. Najstarejši lektorij: Vezzolano 1189; edini ohranjeni romanski lektorij: stolnica v Naumburgu (ok. 1225).
Dostopnost