žensko gibanje, prizadevanja, da bi imela ženska enake možnosti za izobraževanje in delo ter enake politične pravice kot moški. Prve organizirane oblike gibanja za emancipacijo žensk z ženskimi klubi v francoski revoluciji; ženski klubi so oživeli tudi med revolucijo 1848. V 60. letih 19. st. si je žensko gibanje v ZDA in Nemčiji začelo prizadevati, da bi imele zaposlene ženske enake plače kot moški; Luise Otto-Peters je 1865 ustanovila Splošno nemško žensko zvezo (Allgemeiner Deutscher Frauenverein), 1867 je bilo v Angliji ustanovljeno prvo združenje sufražetk. Zahtevale so volilno pravico za ženske. Že pred koncem 19. st. so nastala mednarodna ženska združenja; ženska gibanja so vključevala verske organizacije, posebej pa delavske stranke; na prvi mednarodni ženski konferenci 1907 v Stuttgartu so ustanovili mednarodni ženski sekretariat (na čelu K. Zetkin); druga mednarodna konferenca v Københavnu 1910 je razglasila 8. marec za mednarodni dan žensk. Med svetovnima vojnama je žensko gibanje predvsem v evropskih državah prodrlo z delom svojih zahtev (pravna izenačitev z moškimi). Po drugi svetovni vojni položaj žensk v sklopu univerzalnih človekovih pravic; ženske organizacije imajo močan vpliv v OZN in njenih posebnih organizacijah; stanje preverjajo tudi na svetovnih kongresih (zadnji 1995 v Pekingu). Sodobno žensko gibanje si prizadeva za odpravo patriarhalnih struktur na vseh področjih in preoblikovanje v družbeni red, ki bi ga oblikovale tudi ženske s svojimi merili, pa tudi za preseganje vedenjskih vzorcev, ki so specifične za spol. V Sloveniji se je žensko gibanje do prve svetovne vojne razvijalo kot v avstrijskih deželah: delovale so učiteljice in delavke, 1897 je začel izhajati list Slovenka; pred prvo svetovno vojno so bile ženske zastopane v slovenskem narodnoobrambnem gibanju; 1917/18 sodelovale v deklaracijskem gibanju za nastanek Jugoslavije. V novi državi se je žensko gibanje upiralo uveljavljanju srbskih patriarhalnih zakonov v Sloveniji. V partizanskem odporniškem gibanju 1942 nastalo jugoslovansko AFŽ – Antifašistično fronto žena (od 1943 tudi Slovenska protifašistična ženska zveza) so 1953 razpustili (V. Tomšič), saj naj bi socialistična ureditev uresničila cilje ženskega gibanja in ženske izenačila z moškimi; to je veljalo vsaj za izjemno visok delež zaposlenosti žensk. V 80. letih je deloma oživilo žensko gibanje po zgledu razvitih z. držav. V samostojni RS so bile ustanovljene ženske zveze pri nekaterih političnih strankah in poseben vladni urad (doslej v vladi dve ministrici).
Dostopnost