japonske religije, 1882 je japonska vlada vse religiozne skupnosti razdelila v tri kategorije: budizem, šintoizem in krščanstvo.
Budizem Na Japonskem se je razširil v 6. st. iz Kitajske in Koreje; oblast ga je iz političnih razlogov podpirala, tako da je kmalu postal zelo vpliven. V tem obdobju je nastalo šest starih sekt narskega obdobja (Nara): sanron in džodžicušu (625), hoso (657), kuša (660), kegon (735) in ricu (risšu) (754). V heianskem obdobju sta se oblikovali novi sekti: tendai in šingon (806), v kamakurskem obdobju (Kamakura) pa še pet sekt: džodošu (1174), zen (zen budizem, 1191), šin (1224), ničiren (Nichiren; 1253) in džišu (1275). Hkrati z vse večjim razmahom budizma je naraščal tudi vpliv budističnih duhovnikov. Od 11. st. so nastajale celo meniške vojske, ki med svojimi osvajalnimi pohodi niso prizanesle niti japonski prestolnici. Njihovo moč je zlomil šele Oda Nobunaga. Budizem je bil od države privilegirana religija tudi v obdobju dinastije Tokugava, dokler ni v meidžijskem obdobju uradni državni kult postal šintoizem. V 19. in 20. st. je nastalo več novih budističnih sekt, med njimi reijukai, risšo koseikai in soka gakai.
Šintoizem Predstave in običaji izvirajo še iz pradavnine. Božanstva (kami) so naravne sile, gore, reke, jezera in nekatere živali (npr. lisica). Pozneje se temu pridruži še čaščenje prednikov in junakov. Potem ko je šintoizem v srednjem veku budizem skorajda povsem spodrinil, so ga začeli v dobi restavracije 1868–1945 gojiti kot splošen državni kult; osrednji šintoistični kult je čaščenje boginje sonca Amaterasu. Poleg uradnega državnega kulta obstajajo še šintoistične sekte, ki so nastale iz spontanega združevanja romarskih skupin v obdobju Tokugave. Po 1870 je postalo pogoj za delovanje vseh religioznih skupnosti priznanje države, zaradi česar so morale sekte izoblikovati trdnejša pravila. Potem ko je bil uradni kult 1945 prepovedan, je šintoizem razpadel na številne sekte.
Krščanstvo Kot prvi krščanski misijonarji so prišli na Japonsko v 16. st. jezuiti (F. Xaver). Fevdalni gospodje so njihovo dejavnost na začetku tolerirali in na skrivaj celo podpirali. Tudi po uradni prepovedi delovanja (1604) se je krščanstvo na Japonskem v nekoliko drugačni obliki razvijalo naprej. Šele med preganjanji pod Tokugavo Iejasujem se je število kristjanov omejilo na majhno skupino. Misijonarji so prišli ponovno na Japonsko šele sredi 19. st. Čeprav je prva japonska ustava (11.2.1889) zagotavljala svobodo veroizpovedi, se je krščanstvo razširilo šele v 20. st. 1908 so nemški jezuiti v Tokiu ustanovili univerzo Sofija. Danes je na Japonskem 1,4 mln. kristjanov razl. veroizpovedi.
Dostopnost