martinsko jeklo [po francoskem inženirju Pierru Martinu, 1824–1915], kovno jeklo, ki ga dobijo z zastarelim ognjiščnim žilavenjem v martinovkah iz surovega in starega železa; s postopkom pretalitve se delež ogljika pomembno zmanjša, primesi zgorijo.

Sorodna gesla: jeklo | ognjiščno žilavenje | staro železo | šaržirni žerjav


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek