izpolnitev, v pravu način prenehanja obligacije s storitvijo dolgovanega (npr. plačilo). Z izpolnitvijo preneha dolžnikova obveznost, tudi če njegovo ravnanje v celoti ne ustreza dolgovanemu, če se upnik s tem strinja. Pri izpolnitvi s pridržkom si dolžnik pridrži zahtevati vračilo izpolnitve, če se obligacija pozneje pokaže za neveljavno. Dolžnik mora obveznost izpolniti v kraju (iskovina, prinosnina) in času, ki sta določena s pogodbo. Če pogodba teh določil ne vsebuje, se uporabijo zakonska pravila.

Sorodna gesla: iskovina | plačilo | prinosnina


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek