Lorentzova transformacija ([lórenco- ∼], po H. A. Lorentzu), transformacija v relativnostni teoriji, ki omogoča preračunavanje med prostorskimi in časovnimi koordinatami iz enega opazovanega sistema v drugega, če se sistema drug proti drugemu gibljeta z veliko hitrostjo. Do veljave pride, če je njuna medsebojna hitrost velika v primerjavi s svetlobno hitrostjoc (pribl. 30 % in več). V tem primeru hitrosti, s katerima se gibljeta telesi, ne moremo več preprosto seštevati po načelih Galilejeve transformacije (npr. pri hitrosti vozila A = 90 km/h v eni smeri in vozila B = 110 km/h v drugi smeri je njuna relativna hitrost 200 km/h). Telesi se v relativnostni teoriji ne približujeta s hitrostjo A + B, temveč s hitrostjo
ki je manjša. Mirujočemu opazovalcu se zdi telo, ki leti mimo njega s hitrostjo v, za faktor
krajše (Lorentzova kontrakcija oz. skrčenje dolžin). Enako se zdi, da čas v gibajočem se sistemu teče počasneje in je časovni razmik med dvema dogodkoma za enak faktor podaljšan (dilatacija časa oz. podaljšanje časa). Hitrosti, ki jih srečamo v vsakdanjem življenju, so veliko manjše od hitrosti svetlobe (zelo majhen v v primerjavi s c), zato je ta faktor skoraj enak 1 in popolnoma nepomemben; v tem primeru velja Galilejeva transformacija, ki predstavlja mejni primer Lorentzove transformacije za majhne hitrosti. Zelo pomembna pri gibanju hitrih osnovnih delcev, npr. v kozmičnem sevanju ali pospeševalnikih delcev.
Dostopnost