Graubünden ([grau̯bíndən], Bünden [bíndən], retoromansko Grischun [grišún], italijansko Grigioni [gridžóni]), največji švicarski kanton (7106 km2, šestina državnega ozemlja), na JV države, zelo redko poseljen, 187.000 preb., 60 % nemško, 23 % retoromansko, 16 % italijansko govorečih, 46 % protestantske vere, glavno mesto Chur. Gorata pokrajina na prehodu iz Zahodnih Alp v Vzhodne Alpe; 50 % ozemlja nad 2100 m nad morjem, samo 31 % pod zgornjo mejo naseljenosti pri 1800 m, gorovje Bernina do 4049 m. Veliko majhnih in svojevrstnih dolin (Graubünden imenujejo tudi dežela 150 dolin), številni visokogorski prelazi. Za kmetijstvo so značilni vinogradništvo, sadjarstvo, gojenje tobaka, kostanj, v višjih legah hribovsko kmetijstvo; izkoriščanje vodne energije; manj pomembna je industrija, v Churu lesnopredelovalna, kemijska; zelo razvit turizem, številne toplice, klimatska zdravilišča, zimskošportna središča (Scuol, Flims, Arosa, Davos, Sankt Moritz, Pontresina). Doline prometno povezuje 394 km dolga ozkotirna železnica, zgrajena 1889–1914. V Unterengadinu je Švicarski narodni park (160 km2), dostopen iz Zerneza.
Zgodovina: pokrajino, ki so jo naseljevali Retijci (verjetno ilirsko pleme), so si zaradi strateškega prometnega pomena 15 pr. n. š. podredili Rimljani; ok. 400 n. š. prebivalstvo pokristjanjeno; 536 pokrajina priključena k frankovski državi; od 843 del vzhodnofrankovske, pozneje nemške države. Zaradi obrambe pred Habsburžani so se ozemlja od 1367 združevala v različne politične združbe (zveza desetih sodišč). 1521 začetek reformacije. V tridesetletni vojni med Avstrijo in Španijo na eni ter Francijo in Benetkami na drugi strani so v Graubündenu potekali ostri boji, saj je imel izredno pomembno strateško lego med takrat španskim Milanom in Nemčijo. V 17./18. st. je oblast prevzelo plemstvo, pod vplivom francoske revolucije so razmere postale anarhične. »Državo treh zvez« je 1803 obnovil Napoleon in jo priključil k švicarski državni zvezi; 1814 nova ustava.
Dostopnost